Neskladja: zakoreninjeni pogledi in znanstvena dognanja
Strokovnjaki menijo, da je za razumevanje podnebnih sprememb potrebnega kar nekaj fizikalnega znanja, ki pa ga žal veliko državljanov nima. Pasivnost in nezainteresiranost ljudi je za problematiko segrevanja ozračja in izpustov v sodobnem svetu, preprosto prevelika.
Ker nas podnebne spremembe na prvi pogled neposredno ne ogrožajo do tega nimamo izoblikovanega primernega varovalnega odziva, kar pa bi nam škodovalo v tem trenutku, pa bi se najverjetneje odzvali takoj. Ni čudno, da smo ob tej resni problematiki zmedeni, ko pa recimo na eni strani ameriški predsednik narodnim parkom podeli dovoljenje za prodajanje vode v plastenkah, v Keniji pa recimo prepovejo uporabo plastičnih vrečk.
| Ne glede na to, ali o nevarnem segrevanju ozračja verjamete znanstvenim izsledkom ali ne, bomo čutili posledice vsi, čedalje resneje opozarjajo klimatologi in naravovarstveniki. | ||||
Vsak od nas lahko pomaga
Vsak od nas prispeva k globalnemu ogrevanju, toda vsak lahko tudi pomaga pri njegovem reševanju. Pomagamo lahko, ko se odločamo kaj bomo kupili, koliko električne energije bomo porabili, kakšen avtomobil bomo vozili in kako bomo živeli. Lahko se odločimo in lastno izpuščanje ogljikovega dioksida zmanjšamo celo na nič.
O svetovni nevarnosti ogrevanja ozračja in kako lahko ukrepamo govori pomenljiva knjiga Neprijetna resnica nekdanjega podpredsednika ZDA, Al Gora, ki z različnimi poljudnimi metodami opozarja na nevarne posledice izpustov in poskuša ovreči zmotna prepričanja, ki nas zavirajo primerno ukrepati. V knjigi nazorno oriše najpogostejša zmotna prepričanja, med drugim tudi to, da veliko podnebnih skeptikov meni, da se podnebje pač s časom spreminja, ter da so spremembe, ki jih danes opazujemo, le del naravnega cikla, ter da je segrevanje lahko koristno, saj zime ne bodo več tako mrzle in bo vegetacija bujnejša.
| Energijski strošek v Sloveniji za zavrženo hrano letno znaša 550 kWh na prebivalca. | ||||
Grdo ravnanje s hrano v Sloveniji
Če ne bi zavrgli nič hrane, ne bi potrebovali šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, meni klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. “Ne smemo pozabiti, da moramo hrano pridelati, jo razvažati, nato pakirati, hladiti in na koncu še kuhati,” pravi sogovornica in dodaja, da je energijski strošek za zavrženo hrano okoli 550 kilovatnih ur na prebivalca letno. “Ko gledamo z energetske plati, je ta izguba primerljiva z dodatnimi viri elektrike, ki jih na vsak način želimo imeti, kot je na primer Teš 6.”
Zavrženo hrano je mogoče pretvoriti tudi v izgubljene količine vode: z enim zavrženim hamburgerjem, na primer, zavržemo tolikšno količino vode, kot bi je zadostovalo za 90 minut tuširanja. “Na dan je to 200 litrov na prebivalca, na koncu leta pa pridemo do več milijonov kubikov vode, ki jo dejansko zavržemo s tem, ko smo zavrgli hrano. In to je očem skrito, na to pogosto ne pomislimo,” dodaja Lučka Kajfež Bogataj.
Po podatkih statističnega urada se količine zavržene hrane od leta 2013 povečujejo. V letu 2015 smo v Sloveniji zavrgli 150 tisoč ton hrane, skoraj polovico v gospodinjstvih. To pomeni, da je vsak Slovenec v koš vrgel 73 kilogramov hrane, kar znese 163 EUR, še leta 2013 je bilo zavržene hrane 131 tisoč ton ali 64 kilogramov na prebivalca.
Vir: MMC TV, oddaja KODA
