Ob 10. obletnici izhajanja revije Varčujem z energijo, smo se obrnili na dve pomembni ženski in ju prosili za njuni mnenji.
Prosili smo ju, da naj nam podata mnenje, napotek ali opozorilo, ki se nanašajo na temo, ki se jima ta trenutek zdi najpomembnejša. Dobili smo dva zanimiva odgovora, ki se oba dotikata okoljskih problemov. Prva je prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, s Katedre za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja, Oddelek za agronomijo ljubljanske Biotehniške fakultete. Druga je Gaja Brecelj, direktorica in vodja projektov slovenske fundacije za trajnostni razvoj, Umanotera.
 |
Okolje se spreminja, naše navade žal ne
Naš planet postaja pravi novi vroči svet. Zanesljiva merjenja temperature imamo od leta 1880 in danes globalno temperaturo računamo na osnovi okrog 6300 vremenskih postaj, ki so dokaj enakomerno razporejene na kopnem in na površini oceanov. Zato vemo, da je bil letošnji april daleč najtoplejši odkar imamo podatke. In ne le to, podobno rekordni so bili tudi letošnji marec, februar, januar in tudi lanski december. In pred tem – leto 2015 je bilo kot celota najtoplejše do zdaj. Ob tem se določena območja segrevajo še bolj neverjetno. Aprila se je to zgodilo na Aljaski, v Rusiji, zahodni Grenlandiji in Severni Afriki. Povprečna odstopanja temperature so bila tudi do pet in več stopinj. Le na Antarktiki, na jugu Južne Amerike, na vzhodu Kanade in na severnih območjih Tihega in Atlantskega oceana, so izmerili podpovprečne temperature.
Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj |
Se lahko čudimo, da je globalno ogrevanje nenadoma tako silovito in očitno? Niti ne! Napovedi klimatologov, ki že vsaj dvajset let opozarjajo, da so podnebne spremembe ob današnjem načinu kurjenja fosilnih goriv neizbežne, se pač uresničujejo. Seveda k rekordnosti stanja prispeva tudi hkratni naravni pojav tihomorskega El Nina. Ta pojav poskrbi za dodatno segrevanje, čeprav v primerjavi z dolgoletnimi podatki El Nino v minulem letu ni imel take razsežnosti, da bi sam zakrivil rekordne temperature. Zgodba o človekovem vplivu na podnebje in s tem na celotno okolje se tako nadaljuje. Leto 2016 je na dobri poti, da bo postalo novo rekordno vroče leto.
In kakšne posledice že občutimo na primer v Sloveniji? Na račun tople zime so preživeli številni škodljivci, ki nam bodo kmalu delali več škode kot običajno. Ali pa spomladanska pozeba, ki je letos udarila pri nas in povzročila milijonske škode. Pozeba ni prišla ob kakem zelo neobičajnem času. A zaradi podnebnih sprememb je bila vsa vegetacija mnogo preveč razvita za ta letni čas. Sadjarji in vinogradniki imajo na račun pozebe mnogo večje škode, kot bi jih imeli ob nekoliko prehladni pomladi. Podnebne spremembe dejansko prinašajo močno spremenjene vremenske vzorce, kar seveda občutimo kot vremenske ekstreme. V poletnem času zato lahko računamo na pogostejše suše, vročinske strese in nepredvidljiva neurja, tudi s točo in močnim vetrom. In spomnimo se – v Sloveniji se suše vse pogosteje končajo s poplavami!
A svet se nekako ne zgane! Še vedno gradijo termoelektrarne na premog in še vedno gospodarsko rast spremlja večja poraba energije. Ta pa v devetdesetih odstotkih še vedno pride iz fosilnih goriv. To pomeni, da pravih vzrokov za podnebne spremembe ne odpravljamo. Po drugi strani pa se na novo nastale razmere tudi slabo prilagajamo. Odločno premalo je upoštevanja bodočega podnebja pri gradnji infrastrukture, pa naj gre za ceste ali stavbe. Prostorsko planiranje gre po starem, pa tudi kmetijstvo in gozdarstvo ima najraje »stare«, preizkušene recepte. Tudi potencialno dobrih stvari, ki jih prinašajo višje temperature ne znamo kaj prida obrniti sebi v prid. A s časom bodo škode in težave le vse večje, zato je skrajni čas, da se podnebnih sprememb lotimo tako z blaženjem kot s prilagajanjem!
Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri – sinergijsko gonilo prehoda v nizkoogljično družbo
Slovenija je srečna dežela. Bogato je obdarjena z nizkoogljičnimi in trajnostnimi življenjskimi viri, katerih vrednost v luči globalnih procesov hitro narašča. To so gozdovi in les kot obnovljiva surovina krožnega gospodarstva, kakovostni in količinsko obilni vodni viri, obnovljivi viri energije (sonce, voda, biomasa, geotermija, veter), rodovitna prst in prijazno podnebje za pridelavo hrane in industrijskih rastlin, lepota in raznolikost krajine, biotska raznovrstnost. Veliko priložnosti za prehod v nizkoogljično in trajnostno družbo izhaja tudi iz trajnostne rabe prostora in učinkovitejše rabe energije. Kljub temu, da imamo s tako bogato mavrico življenjskih virov izjemno osnovo za družbeno blaginjo, pa ta ni samoumevna. Koristi od naših virov si lahko prisvoji kdo drug, lahko ostanejo neizkoriščeni ali pa jih z netrajnostno rabo uničimo. A celovite in trajne blaginje si ne moremo zagotoviti kot posamezniki. Čist zrak, kakovostna pitna voda, učinkovit javni prevoz – to imamo na nekem območju vsi ali pa nihče. Blaginjo si lahko zagotovimo le skupaj, če se povežemo kot skupnost in si zanjo skupaj prizadevamo. Zato moramo vire ozavestiti kot razvojne potenciale, kot skupnost narediti načrte za njihovo uporabo ter zagotoviti trajnostno upravljanje z njimi, da bodo koristi uživali tudi naši zanamci.
Gaja Brecelj, Umanotera |
Lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju, saj ti predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi. Lokalne skupnosti so zato življenjsko zainteresirane za trajnostno upravljanje z viri v svojem okolju. Hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci trajne blaginje na ravni, ki je za njih obvladljiva. Skupaj razmišljajo o tem, kaj želijo proizvajati, zakaj in kako, katere vire imajo v lokalnem okolju in katere so najbolj obetavne razvojne priložnosti, ki iz njih izhajajo.
Takšno upravljanje prinaša številne sinergijske učinke: skupnostim omogoča izkoriščanje lokalnih naravnih virov za izgradnjo družbenega kapitala, ustvarjanje zelenih zaposlitvenih možnosti v lokalnem okolju ter ustvarjanje prihodkov za reševanje razvojnih potreb skupnosti. Poleg tega prispeva k prehranski in energetski samooskrbi ter povečanju konkurenčnosti z ozelenitvijo obstoječe industrije in gradbeništva. Zato je skupnostno upravljanje z življenjskimi viri sinergijsko gonilo prehoda v nizkoogljično družbo.
Številne suverene, aktivne in odgovorne skupnosti, ki so upravljanje z naravnimi in drugimi viri v svojem okolju vzele v svoje roke, to že potrjujejo. Dobre prakse v Sloveniji že obstajajo in vztrajno orjejo ledino. Najdemo jih na mnogoterih področjih in v različnih organizacijskih oblikah, npr. zadruge malih kmetov, družinske ekološke kmetije, skupnostni vrtovi, alternativne ekonomije (skupna raba, izposoja, izmenjava), skupnostno trajnostno gospodarjenje s krajino, podjetja z nekonvencionalno lastniško strukturo (z notranjim lastništvom in delavskim soupravljanjem) in njihovo povezovanje v verige in grozde, ekološka naselja, civilno-družbene skupnostne pobude… Naj dobre prakse služijo kot navdih in spodbudo za prenos v druge dele Slovenije!
Navdihujoče prakse so predstavljene v katalogu dobrih praks 2016 Dovolj za vse: Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri, ki so ga pripravile organizacije Umanotera, Društvo Focus, Inštitut za politike prostora, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij.
