Peleti, naslednja velika energetska alternativa

Globalno se povpraševanje po peletih drastično povečuje, v letu 2010 je potrošnja dosegla 13,5 milijona ton. Do leta 2020 se pričakuje povečanje povpraševanja na 35 milijonov ton.

O lesnih peletih

Peleti so ena izmed štirih najpogostejših oblik goriv iz biomase poleg polen, briketov in sekancev. Pelete izdelujejo iz ostankov lesa, žagovine, vej, ipd. Lesni ostanki se zmeljejo in se nato pod visokim pritiskom in temperaturo stisnejo v pelete. Peleti so podolgovati in okrogli, običajno različnih dolžin, kurilna vrednost pelet znaša približno 5kWh/kg, 2 kg pelet sta energijsko enakovredna 1 litru EL kurilnega olja. Za pelete veljajo različni standardi, glede dovoljene vlage, dimenzije, kurilnosti, pepela, dodatkov, vsebnosti žvepla, itd.

Prednosti lesnih pelet

Koristi lesnih pelet lahko ocenimo iz treh vidikov. Iz gospodarskega vidika proizvodnja in distribucija peletov pomeni delovna mesta v lesno predelovalni ter logistični industriji. Predstavlja priložnosti za razvoj in inovacije. Če izboljšamo gospodarjenje z gozdovi, nam lesna biomasa lahko v prihodnje predstavlja pomemben korak k trajnostni energetski oskrbi. Še posebno če se zavedamo, da s porabo lesne biomase še ne sledimo letnemu prirastku. Drugi vidik je okoljski. Lesna biomasa se šteje med obnovljive vire energije, prispeva k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, transport goriva je kratek. Tretji je uporabniški vidik, ogrevanje s peleti je nadvse udobno, in veliko cenejše od fosilnih goriv.

Proizvodnja in poraba peletov v Sloveniji, Avstriji, Italiji in širše

Tako proizvodnja, kot poraba pelet strmo narašča v celotni EU. Države EU27 so daleč največji proizvajalec pelet na svetu. Proizvodnja pelet je v EU v letu 2012 dosegla 11,2 milijonov ton, v letu 2013 je bila ocenjena na 12 milijonov ton. Največje proizvajalke pelet v EU (na grafu) so Nemčija, Švedska, Latvija, na četrtem mestu je Avstrija (cca. 900.000 ton proizvodnje v letu 2012). Italija je glede proizvodnje v sredini (300.000 ton v letu 2012). Slovenija je ena izmed najmanjših proizvajalk peletov (83.000 ton v letu 2012).

Poraba pelet v EU je v letu 2012 dosegla 15,1 milijonov ton, v letu 2013 pa je bila ocenjena na 16 milijonov ton. Poraba se vsako leto poveča za milijon ton. Povpraševanje prehiteva proizvodnjo pelet za 20% do 50%, zato več milijonov ton peletov vsako leto uvozimo v EU iz drugih držav. Poraba pelet se deli za ogrevanje objektov in porabo za proizvodnjo električne energije. Nekatere države, Avstrija, Nemčija, Francija in Italija, so izrazito usmerjene v ogrevanje objektov s peleti. Druge države, kot na primer Belgija, Nizozemska in Velika Britanija, pa pelete uporabljajo pretežno za pridobivanje električne energije. Iz vidika porabe pelet za ogrevanje je največja porabnica Italija (cca. 2,1 milijona ton v 2012), na drugem mestu je Nemčija (cca. 1,6 milijona ton v 2012), na tretjem mestu Švedska (cca. 1,2 milijona ton v letu 2012) in na četrtem Avstrija (cca. 800.000 ton v letu 2012). Za Slovenijo ni točnega podatka o porabi peletov za ogrevanje v letu 2012, verjetno se giblje okoli 90.000 ton. V letu 2012 smo v Slovenijo uvozili približno 30.000 ton peletov, veliko večino iz sosednje Hrvaške, ter BIH.

Proizvodnja in trgovanje s peleti ter z lesno biomaso predstavlja velik gospodarski potencial, ki ga nekatere države s pridom izkoristijo. Avstrijsko Ministrstvo za transport, inovacije in tehnologijo je ocenilo, da je uporaba lesne biomase kot energenta, zaposlovala v letu 2011 14,200 delovnih mest. V Italiji je proizvodnja in trgovanje s peleti v letu 2011 zagotavljala 19,000 delovnih mest. V Sloveniji smo imeli v letu 2013 približno 15 proizvajalcev peletov, večinoma so vsi manjši proizvajalci pod 15.000 ton letne proizvodnje. Naš največji proizvajalec proizvede cca. 50.000 ton peletov letno, vendar je izrazito izvozno orientiran.

Primerjava standardov in certifikatov za proizvodnjo peletov

Standardi se nanašajo na premer, dolžino, gostoto, vlažnost, pepel, kurilnost, žveplo, dušik, klor, obrabo in dodatke. Peleti v Evropi, naj bi bili praviloma skladni s standardi (DIN 51731, Ö-Norm M-7135, EN 14961-2) in imajo manj kot 10 % vode, ter so standardne gostote.

Avstrija je bila prva s standardizacijo pelet in certifikacijo proizvajalcev pelet. V Avstriji so tako kmalu vsi proizvajalci postali certificirani po standardu ÖNorm M 7135 in kasneje še certifikaciji DINPlus. Standarda sta razmeroma stroga in veljavna še danes. Nekateri proizvajalci se sklicujejo tudi na standard DIN 51731.
Kmalu po uvedbi prvih standardov je nemška industrija oz. »German Pellet Association DEPV« pričela z razvojem nove certifikacije ENPlus IN standardu EN 14961-2. Kmalu se jim je pridružila avstrijska industrija in ob koncu leta 2011 je večina nemških in avstrijskih proizvajalcev že pridobila certifikat ENPlus, ki predstavlja zahteve za univerzalno kakovost peletov v EU. Po zadnjem standardu SIST EN 14961- 2 poznamo tri kakovostne razrede: A1 najbolj strog, A2 in B. Ob koncu leta 2013 so proizvajalci iz številnih držav že proizvajali in trgovali s peleti ENPlus, tako v EU kot širše: Avstrija, Belgija, Kanada, Hrvaška, Češka, Danska, Francija, Nemčija, Italija, Litva, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Španija, Švica, Nizozemska in Velika Britanija. Več kot 90% pelet iz Avstrije in Nemčije se prodaja pod certifikatom ENPlus. V letu 2013 so bili v 23 državah certificirani 103 proizvajalci in 134 trgovcev, pod certifikatom ENPlus pa proizvedenih več kot 4 milijone t pelet. V Italiji so pred leti uvedli certifikat »Pellet Gold«, ki sedaj izpolnjuje zahteve standarda EN 14961-2 in je primerljiv s cert. »ENPlus«.

Stanje pelet v Sloveniji

V Sloveniji proizvajalci sledijo standardom, vendar jih vsi še ne upoštevajo. Pomanjkljivosti se kažejo tako pri proizvodnji, kot pri označevanju. Poleg tega se na našem trgu prodaja veliko uvoženih pelet. Po analizah slovenskega trga s peleti (Gozdarskega inštituta Slovenije in ZPS), iz leta 2012 in 2013, se je izkazalo, da nekateri peleti ne izpolnjujejo standardov (npr. vsebosti vlage, pepela, mehanske obstojnosti), izdelki niso pravilno označeni, izvor lesa ni jasen, navedeni so zavajajoči podatki.
Namen standarda je namreč v tem, da jasno prikaže karakteristike kuriva, da omogoča uporabniku enostavno izbiro za določen denar, ter da minimizira težave pri kurjenju. Rezultati so pokazali, da velik delež pelet ne ustreza zahtevam kakovostnih razredov A1 ali A2 (skladno z SIST EN 14961-2). Previdnost pri nakupu zato ne bo odveč.

Cena in primerjava z drugimi energenti

Peleti se prodajajo v vrečah po 15 kg ali v razsutem stanju za v cisterno ali v večjih tonskih vrečah. Cena pelet se pri nas giblje med 240 in 300 EUR na tono, v akcijskih ponudbah tudi po 220 EUR/t. Iz nedavnih testov je razvidno, da višja cena ne pomeni višjo kakovost. V Sloveniji so polena in sekanci cenejši vir energije kot lesni peleti, če primerjamo cene na pridobljeno kWh koristne energije. Z opazovanjem cene koristne energije pelet in polen je razvidno, da so polena 40-50% cenejše gorivo. Hkrati pa ugotovimo, da je ogrevanje s peleti 40 -50% cenejše od ogrevanja z kurilnim oljem.

Kako je s ceno pelet v sosednjih državah? V sosednjih državah cena pelet raste skupaj s potrošnjo, trg še ni zasičen, priložnosti za rast pa neizkoriščene. Najvišjo povprečno ceno pelet ima Italija, sledi ji Nemčija in nato Avstrija (na grafu). Slovenija se glede povprečne cene uvršča med Avstrijo in Nemčijo. Pomemben podatek je, da so največje porabnice pelet, oz. biomase (npr. Avstrija, Nemčija) spodbujale uporabo obnovljivih virov energije z nižjim davkom na biomaso, tudi za polovico nižjim kot Slovenija (podatek za leto 2012).

Če se ozremo po marsikaterem gozdu se zdi, da je lesnih odpadkov več kot dovolj, da bi z lahkoto zadostili povpraševanju. Lahko bi zrasla še kakšna moderna peletirnica in bi lahko zagotovili primerno nizko ceno domačih peletov.