Problem, ki smo ga ustvarili z zavoji za enkratno uporabo, od plastenk do vrečk in kavnih lončkov, je presegel vse meje zdrave pameti.

»Veliko pacifiško odlagališče«, pluje med Havaji in Kalifornijo in ima površino 1,6 milijonov kvadratnih kilometrov. Nizozemski raziskovalci so vzeli več kot milijon vzorcev s tega področja in ugotovili, da je ta ploskev v resnici 16 krat večja, samo da ni toliko vidna. Najmanj polovica vse plastike v oceanih odpade na odvržene ribiške mreže, ostalo je embalaža. Idej za prestrezanje plastike je veliko, vendar so to bolj vizije kot pa resnični projekti. V resnici nihče ne ve, kako bi se tega lotili, saj je že vnaprej jasno, da očiščenje na nekdanjo čistost ni možno. Preden se lotimo čiščenja pa je potrebno najprej preprečiti dotok plastike v morja.

Tja prihaja na tri načine. Prvi je z odpadki s kopnega, ki jih nismo zajeli z zbiranjem. Ti pridejo v reke, od tu pa v morja. Deset največjih rek, med njimi Jangce, Indus, Rumena reka, Nil, Ganges in druge so reke, ob katerih živi največ prebivalcev planeta. V rekah bi plastiko veliko lažje zajeli, vendar se še nihče ne namerava lotiti te naloge. Drugi dotok je domači umivalnik. Vanj izpljunemo ostanke zobne paste, ki je polna plastičnih mikrokroglic, ki so dodane za boljše drgnjenje zob. Sledijo polomljena mikrovlakna iz pralnih strojev, pri čemer so tkanine iz flisa prave plastične bombe, saj bi drobna vlakna lahko odstranili samo s specialnimi filtri. Tem sledijo še plastični higienski robčki, ki ne razpadejo, so izjemno žilavi in glavni vir zamašitev odtokov ter težav v čistilnih napravah. Tretji vir so nepregledna odprta smetišča, s katerih veter odnaša plastiko naokrog. Strašljive so fotografije obal sveta, na katere še ni stopila človeška noga, kljub temu pa so prekrite s plastičnimi odpadki.   

 

embalaža plastika onesnaženje

 

Sodoben in razgledan kupec, tudi če bi hotel, nima izbire. V sodobni trgovini izdelka, ki ni pakiran v plastiko, skoraj sploh ni. Proizvajalci danes pakirajo vedno manjše količine živil, mnogi zavoji ne zadoščajo niti za običajno malico. Vedno manj izdelka se torej nahaja v vedno več plastike. Poskus nakupa hrane brez embalaže je propadel, saj tudi »starinskih« trgovin, ki prodajajo izdelke v razsutem stanju danes več ne najdemo.

Podobno kot proizvajalce avtomobilov države ščitijo proizvajalce plastike, saj slednji zagotavljajo desettisoče delovnih mest. Plastičarji se strinjajo z novimi zakoni, ki predpisujejo celo do 90 odstotno stopnjo recikliranja do 2022, saj se njih ne dotikajo. Vsi prisegajo na sodobne reciklirne naprave, ki z infrardečimi skenerji prepoznajo vrsto plastike in jo nato ločujejo s curki komprimiranega zraka. Največja motnja pa so kosi embalaže, v katere uporabniki natlačijo druge plastične odpadke, da bi zmanjšali prostornino v košu. Takih kep pa stroji ne morejo prepoznati in ločiti. Nato se v zakonodaji pojavijo še nasprotujoči predpisi, na primer, da prehrambenih proizvodov ni dovoljeno pakirati v reciklirano, ampak samo v svežo plastiko, ki je izdelana neposredno iz nafte.

Prva rešitev ki se ponuja je papir, ki je bil dolga stoletja vodilno pakirno sredstvo in bi to lahko postal tudi danes. Iz njega lahko izdelamo vse, od nakupovalne vrečke, do slamice in jogurtnega lončka. Z različnimi postopki ga lahko naredimo skoraj prozornega, zato bi lahko postal vsaj del običajne embalaže. Gore plastenk bi se lahko samodejno vrnile v trgovine, če bi za njih dobili vrnjeno kavcijo, vendar se tega zaradi logistike noče nihče lotiti. Rešitev je še več, vendar so vse malo dražje in malo bolj komplicirane od današnjega štancanja ali napihovanja vseh vrst plastike.

 

pasica aplikacija

 

Zanimivo pa je, da se v vseh namerah in predpisih ne pojavi plastika, izdelana iz naravnih materialov, na primer koruznega škroba, ki po določenem času razpade in je okoljsko neoporečna. Vstop te plastike na trg sploh nebi bil problem, saj imajo skoraj vsi prehrambeni proizvodi kratek rok uporabnosti. Kar pomeni, da bi bioplastično embalažo že zdavnaj zavrgli, preden bi se pokazali prvi znaki razpadanja hrane v njej. Zdi se da proizvajalci in zakonodajalci vse delajo s figo v žepu in da je naftno – plastični lobi močan. Vse to me spominja na film Ala Gora, ki je v Neprijetni resnici »pozabil« omeniti klavno živino, zlasti govedo, ki ima večji okoljsko negativni vpliv kot ves svetovni promet. Krave med presnovo izrigujejo metan, ki je 23 krat bolj toplogredno učinkovit kot CO2.

Danes je zadnji čas, ko bi morali politiki in odločevalci pogledali plastiki v oči in v temeljih spremeniti način obravnave ter začeli reševati vzroke, ne pa trmasto vztrajati na odpravljanju posledic. Čas, ko bomo dobesedno jedli plastiko, je namreč tik pred vrati. 

 

Podobni članki

IZKORISTI UGODNO PONUDBO

Kalkulator Oceni prihranek energije je novo priročno večnamensko spletno orodje, ki vam pojasni koliko prihranite s prehodom na novi energent, novi ogrevalni sistem, sončno elektrarno in električni avto.

Prodajo gradbenega materiala v aprilu rešuje spletna trgovina. Vendar, ker so storitve za izvedbo gradbenih del v poseljenih zgradbah od sredine marca zaustavljene, bodo gospodarske posledice...

Večina investitorjev se sprašuje ali je cena sončne elektrarne sprejemljiva za slovenski žep ter koliko prihranimo. Odgovore nam je pojasnil predstavnik podjetja Enertec, Peter Kumer, soustanovitelj blagovne znamke...

ponudniki toplotnih

S klikom na posamično podjetje dostopate do tehničnih karakteristik ponudnikov TOPLOTNIH ČRPALK zrak – voda

fotovoltaicne-elektrarne
Posodobljen akcijski načrt OVE za sončne elektrarne predvideva cca. 10% rast letno. Do leta 2020 naj bi dodatno inštalirali 161 MW sončnih elektrarn. S sprejetjem Uredbe o samooskrbi…
ogrevanje
Toplotne črpalke prestrezajo energijo zemlje, zraka ali vode. Ob primerjavi sistemov za toplotne črpalke lahko kljub višjim stroškom investicije…
pasivna-hisa
Za ogrevanje, hlajenje, pripravo tople vode, klimatizacijo in razsvetljavo v pasivni ali skoraj nič - energijski hiši potrebujejo tako malo energije…
Gradnja in obnove
DOBRA PRAKSA GRADNJA in OBNOVE
Do leta 2020 naj bi po evropskih smernicah, ki jim sledi tudi Slovenija, razvoj gradnje energijsko učinkovitih stavb dosegel nivo skoraj nič – energijske hiše.