Uspešna energetska tranzicija pomeni obrzdanje podnebnih sprememb, čistejši zrak, večjo biotsko pestrost ter pravično prestrukturiranje energetike. Brez učinkovite rabe energije ter spremenjenega življenjskega sloga ne moremo doseči trajnostnega preskoka.
Za energetski prehod je pomembno, da se potreba po energiji zmanjša, kar doprinese k zmanjšanju pritiskov na okolje, nižje potrebe po uvozu energentov, finančne prihranke, več (zelenih) delovnih mest in boljšo kakovost življenja v lokalnem okolju. Pravičen podnebno‑energetski prehod, kjer bo glavni poudarek na zmanjšanju rabe energije in opustitvi rabe fosilnih in jedrskih virov, je ena glavnih moralnih dolžnosti naše generacije.
Večino energije v Sloveniji pridobimo iz fosilne in jedrske energije
Fosilni viri rušijo podnebje, zmanjšujejo kakovost zraka in onesnažujejo okolje, jedrska energija pa ustvarja onesnaženje ob rudarjenju, proizvodnji goriva, uporabi goriva za proizvodnjo energije, na koncu verige pa pri razgradnji jedrske elektrarne stalno nastajajo nevarno dolgoživi radioaktivni odpadki, ki jih je potrebno varno izolirati od okolja še nepredstavljivo dolgo časa.
Potrebno bo uporabljati najbolj energetsko učinkovite tehnologije, vendar ob tem brez družbenih sprememb ne bo šlo. Kot družba moramo prevrednotiti ravnanje z energijo in ozavestiti njeno celotno ceno za družbo (vključno z državnimi subvencijami ter družbenimi stroški fosilne energije).
Kakšno zavedanje bi moral osvojiti posameznik?
Visoka poraba energije ne sme biti več statusni simbol, ampak mora biti pravilneje dojeta kot znak razsipnega, asocialnega življenjskega stila, kjer posameznik z neracionalno oziroma malomarno rabo energije žrtvuje skupno dobro: stabilno podnebje, ohranjeno človeško in naravno okolje. Varčevanje z energijo in čista energija morata postati ustrezno vrednotena in cenjena. Le tako bomo razlikovali med vrednostjo čiste in umazane energije in bomo varčevali z energijo, ter podpirali napore za pridobivanje energije v svojem lokalnem okolju (npr. vetrna in sončna energija). Tudi obnovljivi viri zahtevajo porabo virov za proizvodnjo tehnologij (npr. turbine, sončni paneli) in pomenijo bolj ali manj intenziven poseg v prostor.
| Dokler bo energija razumljena kot samoumeven vir, ki ga je na voljo na pretek, ne bo zadostnega spoštovanja čistih in obnovljivih virov energije, posledično bomo tehnologije vrednotili le glede na tržno ceno (ki jo danes izkrivljajo subvencije fosilnim energentom) in njihov neposredni (vidni) učinek na naše življenje. | ||||
Tehnologije obnovljivih virov energije ne predstavljajo medgeneracijskih bremen
Čiste in obnovljive vire energije (OVE) je potrebno pozitivno vrednotiti, kajti za razliko od klasičnih jedrskih in fosilnih virov za sabo ne puščajo medgeneracijskih bremen, zaradi obnovljivosti pa so ti viri razpoložljivi neomejeno v prihodnost.
Sončne in vetrne elektrarne so tehnologije, ki predstavljajo najčistejši viri energije, hidroelektrarne pa so z vidika proizvodne moči eden od najbolj učinkovitih virov. Uspešna energetska tranzicija pomeni obrzdanje podnebnih sprememb, čistejši zrak, večjo biotsko pestrost, ter pravično prestrukturiranje energetike. Pri obnovljivih virih, kot so sonce, veter, hidroenergija in geotermalna energija, je potrebno večino stroškov proizvodnje energije plačati takoj, kajti gorivo (sonce, veter, voda) je zastonj. Posledično so zahtevane razmeroma velike investicije ob nameščanju, stroški vzdrževanja pa so v primerjavi s klasičnimi viri, kjer je potrebno plačevati tudi gorivo, minimalni.
 |
| Najčistejša energija je tista, ki je ne porabimo, vse ostale oblike energije pomenijo določen pritisk na naravne vire in prostor. |
Ali smo zreli za vključevanje celotne družbe?
Vse energetske projekte je potrebno skrbno umeščati v prostor, pri tem pa je zelo pomembno pravočasno vključevanje javnosti in predvsem lokalnega prebivalstva. V razpravah o primernosti določenih obnovljivih virov morajo biti priznane preference tako širše javnosti kot lokalnega prebivalstva. Dejstva je potrebno utemeljevati na znanstvenih dokazih, izogibati se je potrebno psevdoznanstvenim trditvam. Energetski prehod ne predvideva zgolj tehnoloških sprememb, temveč vključuje tudi spremembe v samih organizacijah, institucijah, regulativah, politiki, gospodarstvu in družbi. Pomeni demokratizacijo elektroenergetskega sektorja, kjer velika energetska podjetja izgubijo dominacijo in moč, medtem ko akterji, ki so trenutno na obrobju, predvsem majhni proizvajalci električne energije, porabniki in civilna družba, pridobijo na vplivu.
Slovenski energetski sistem – eden najmanjših v Evropi
Ravno ta majhnost našega energetskega sistema omogoča hitrejše in lažje uveljavljanje sprememb. Trajnostni energetski prehod predvideva spremembo paradigme v energetskem sektorju, ki vključuje okoljsko, družbeno in ekonomsko komponento, s tem pa rabo okoljsko sprejemljivih virov in tehnologij ter prehod na učinkovito rabo energije in razpršene obnovljive vire. To pa v praksi pomeni znaten odklon energetske politike od osredotočanja zgolj na velike, centralizirane elektrarne na fosilno in jedrsko energijo, ki so trenutno temelj sistemov.
Kaj pričakujemo od energetskega sektorja?
Od energetskega sektorja prihodnosti pričakujemo, da bo vključeval vrednote, kot so spoštovanje, skupnost, solidarnost, participacija, deljenje, podpora, vključenost in sodelovanje, ter da bo – poleg zasledovanja trajnostnih okoljskih ciljev – prispeval k pravi demokraciji z zmanjševanjem trenutne neenakosti moči, ter s spodbujanjem lokalne angažiranosti in opolnomočenja ter socialne pravičnosti.
Takšna pot lahko vodi k pozitivni viziji ter k srečnejšim, bolj zdravim posameznikom, ki živijo v varni, trajnostni in bolj enakopravni, povezani skupnosti. Zmanjšanje rabe energije, varčevanje z energijo in učinkovita raba energije sta najbolj trajnostna koraka na področju energetike, zato mora imeti to področje najvišjo prioriteto.
| Okoljskih problemov ne moremo reševati zgolj s tehničnimi in tehnološkimi rešitvami, kot je zamenjava fosilnih virov z obnovljivimi brez hkratnega zmanjšanja porabe. Tehnologije so zgolj orodja, ki služijo ciljem, etiki in časovnim obzorjem družbe kot celote. Ti cilji pa so odvisni od družbe same. Zgolj delna implementacija strategij, ki so del energetskega prehoda in nove paradigme, ne more biti uspešna. Tako recimo zgolj zamenjava fosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi ni mogoča, ker so potrebe po energiji trenutno prevelike, da bi jih zmogli nadomestiti zgolj z OVE. | ||||
Kakšni energetski modeli se nam obetajo v prihodnje?
Omejitve pri proizvodnji in rabi energije izhajajo iz asimilacijskih zmožnosti planeta in ne zgolj iz dostopnosti virov, zato bo potrebno dati večji poudarek zagotavljanju energetskih storitev in ne zgolj zagotavljanju zadostnih količin energije ob vse večjem povpraševanju. Primer takšne storitve je prilagajanje odjema električne energije s strani odjemalcev, kar pomeni, da odjemalci svoj odjem prilagajajo različnim cenam električne energije v časovnih intervalih ali obremenjenosti elektroenergetskega sistema. Na ta način se optimizira usklajenost ponudbe in povpraševanja po energiji in zmanjšujejo potrebe po proizvodnji energije. Pomen in namen novih energetskih storitev je omogočiti spremembo koncepta na način, da kot najvišjo prioriteto postavimo zmanjševanje in učinkovito rabo energije.
Besedilo povzemamo iz nedavno nastalega dokumenta z nazivom Manifest civilne družbe. Ta ponazarja načine in razloge za miselni preobrat slovenske družbe, pri katerem je sodelovalo več avtorjev iz nevladnih organizacij.
