Zrakotesni objekti skrivajo veliko problemov

Gradbena stroka v Sloveniji že od leta 2000 daje prednost zrakotesni gradnji, kar je sicer v skladu z evropskimi (in slovenskimi) standardi, ki so usmerjeni v zmanjševanje porabe energije za ogrevanje in hlajenje. Milan Kuster, direktor podjetja Lunos Slovenija, pa meni, da je to napaka.

»Že vrsto let poslušamo o energijski učinkovitosti, celovitih energijskih prenovah obstoječih stavb, nizkoenergijski in pasivni gradnji, v zadnjem času še o skoraj ničenergijski in plusenergijski gradnji. Pozabili pa smo, da dobro zatesnjeni objekti v sebi skrivajo velik problem. Pravzaprav več problemov,« opozarja sogovornik in dodaja: »Namesto da bi izboljšali kakovost bivanja, smo začeli postavljati invalidne objekte. Stroka je to poimenovala sindrom bolnih stavb.«

»Namesto da bi izboljšali kakovost bivanja, smo začeli postavljati invalidne objekte. Stroka je to poimenovala sindrom bolnih stavb.«

Prvi problem je po njegovih besedah nezadostna izmenjava zraka, ki se v tako rekoč hermetično zaprtih prostorih preprosto izrabi. Drug problem je posledica prvega: v prostorih je preveč vlage, posledično na oknih nastaja kondenz, na stenah pa začne nastajati plesen. Tudi tretji problem je logična posledica prvega: v prostorih so v primerjavi s kisikom presežene koncentracije CO2, zato se ljudje, ki v takih prostorih živijo, delajo ali spijo, bistveno slabše počutijo, nemirno spijo in so dolgoročno gledano izpostavljeni večjemu tveganju za resnejše zdravstvene težave.

Nujno prezračevanje zrakotesnih hiš in stanovanj

»V deset kvadratnih metrov veliki spalnici je približno 30 kubičnih metrov zraka. To zadostuje le za 3,5 ure spanca. Seveda nekaj zraka še vedno pride do nas, zato ni nevarnosti, da bi se zadušili, a kakovost našega spanca je lahko zelo slaba,« pravi Kuster in zaradi vsega naštetega opozarja na nujnost prezračevanja bivalnih in delovnih prostorov.

Če prostorov ne prezračujemo redno in zadostno, se poleg pomanjkanja kisika in preseženih vrednosti CO2 v zraku skoncentrirajo tudi strupene snovi, ki se sicer v majhnih količinah, a vsakodnevno, izločajo iz pohištva, preprog, zaves, zidnih barv. Te snovi so dolgoročno zelo škodljive za zdravje in če ob vstopu v prostor začutimo zatohlost in slab zrak, je to slab znak oziroma znak za alarm, da je treba prostor prezračiti.

Plesen ni le težava starih stavb

Običajna družina s prhanjem, sušenjem perila, kuhanjem, potenjem, skratka z normalnim bivanjem, v povprečju proizvede okrog 15 litrov vlage na dan. Če nimamo urejenega prezračevanja, ta vlaga zastaja v prostorih, kondenzira na okenskih steklih, stene jo vsrkajo in prej ali slej se na njih razvije plesen.

Plesen pa ni le težava starih hiš in stanovanj, zelo pogosto se pojavi v povsem novih hišah, ki zaradi zrakotesne gradnje in zrakotesno vgrajenega stavbnega pohištva ne dihajo. »Vse to je posledica težnje po tem, da bi porabili čim manj energije za ogrevanje in hlajenje ter zmanjšali stroške zanjo,« pravi Kuster in doda, da plesen najbolj učinkovito odstranijo strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo. Če se še ni preveč razširila, se lahko njenega odstranjevanja lotimo tudi sami, a ukrepi v lastni režiji so le kratkoročni – ključno je, da odstranimo vzroke za njen nastanek.

Cenovno dostopno decentralno prezračevanje

Predvsem je treba že pri gradnji ali pri energijski sanaciji objekta poskrbeti za načrtovanje prezračevalnega sistema. Ti so postali cenovno dostopni vsakomur in počasi postajajo obvezna oprema vsakega doma. V podjetju Lunos se že več kot deset let ukvarjajo z decentralnimi prezračevalnimi sistemi in v tem času so jih vgradili v več kot 15.000 slovenskih domov. Kuster opaža, da se Slovenci vsak dan bolj zavedamo, da za zdravo življenje potrebujemo svež zrak: »Verjamem, da bomo v prihodnjih letih ujeli prezračevalne trende najbolj razvitih držav Evropske unije, kjer vsaka energijska prenova obvezno vključuje tudi vgradnjo prezračevalnega sistema – ta je postal tako samoumeven kot klima v avtu.«

Rekuperacija za novogradnje in obstoječe stavbe

Tako v novogradnje kot tudi v obstoječe stavbe je mogoče vgraditi decentralni sistem z rekuperacijo. Vgradnja prezračevanja je cenovno sprejemljiva, razmeroma preprosta in hitra. Za 200 kvadratnih metrov veliko hišo je potrebnih od osem do deset enot decentralnega sistema z rekuperacijo, za pravilno krmiljenje pa dve regulaciji (eno za spalni in drugo za bivalni del). Skupaj z vgradnjo je strošek približno 4500 evrov, dobiti pa je mogoče subvencijo Eko sklada, ki znaša do 20 odstotkov vrednosti naložbe oziroma 300 evrov za vsako vgrajeno enoto decentralnega sistema.

 

Sistem je sicer sestavljen je iz več dvosmernih (reverzibilnih) enot, ki so nameščene na zunanje stene posameznih prostorov v hiši. Skozi vsako posamezno enoto poteka izmenjava zraka – ta v intervalih nekaj časa vstopa v prostor in nekaj časa iz njega izstopa. Zrak, ki izstopa, svojo toploto odda keramičnemu hladilniku, od koder se toplota odda svežemu vstopnemu zraku.

Dovod zraka v prostor omogočajo ventilatorji, nameščeni v kuhinji, kopalnici in drugih servisnih prostorih, zaradi katerih se ustvarja majhen podtlak, ki povzroči počasen, dotok svežega zraka skozi vhodne enote

Sistem mora biti pravilno načrtovan, nameščen na pravih mestih in ustrezno dimenzioniran. Le tako bo zagotovljeno enakomerno prezračevanje vseh prostorov, pri čemer bodo izkoristki vračanja toplote približno 90-odstotni.