Razmislek o energetskem konceptu Slovenije pri preskrbi z električno energijo
Morali se bomo navaditi, da se električna energija vse bolj kaže kot najpomembnejši energetski vir prihodnosti. Njena poraba bo, posebej pri ogrevanju in v prometu, navkljub varčevanju, vsaj še nekaj časa rasla.
Zaradi njene nepogrešljivosti pri pogonu sodobnega gospodarstva ima izredno močno strateško vlogo, vsaka posamezna država pa cilj, da električno energijo zanesljivo dobavlja po čim nižji ceni.
Kako kaže z električno energijo v večjih držah EU
Če pogledamo letne bilance proizvodnje in porabe električne energije po posameznih državah v kontinentalni Evropi, v čigar skupnem povezanem električnem omrežju obratuje elektroenergetski sistem Slovenije, se tudi na elektro področju pokaže, kdo je kdo. Najmočnejši kontinentalni državi v Evropi, Nemčija in Francija, sta hkrati tudi največji izvoznici, ki skupaj izvozita okrog 110 TWh letno (letna poraba v RS znaša 14 TWh), usklajeno pa vsaka od njiju 10-11% lastne porabe še izvozi. Poleg Nemčije in Francije obstajajo v centralni in jugovzhodni Evropi le še manjši izvozniki, med njimi Češka, BiH, Bolgarija, Romunija ter Srbija.
Pri tem je najbolj zanimiva borzna cena presežkov električne energije, ki je že vrsto let nižja od cene proizvodnje v novih, še nearmortiziranih elektrarnah. Manj razvite manjše države, ki so hkrati vse bolj odvisne od uvoza, zaradi tega trenutno kar »vriskajo od veselja«. To je zanje odlično, saj ne vidijo smisla v vlaganju v lastne proizvodne vire, če pa je uvoz cenejši od elektrike, proizvedene v novih elektrarnah. V Sloveniji smo tako že zaprli najdražjo, (a obnovljeno) TE Trbovlje, kljub najsodobnejši tehnologiji novega bloka TEŠ-6 pa prihaja do hudih pritiskov, da naj zapremo tudi »ekološko sporni« del proizvodnje elektrike v TE Šoštanj.
Neustrezno dojemanje slovenskih energetskih virov in prognoze za naprej
Menim, da bi nam ob tem morali zazvoniti mnogi alarmni zvonci. Poglejmo razloge. Evropski velesili Nemčija in Francija gotovo nimata namena v nedogled prodajati subvencioniranih presežkov električne energije po nizkih cenah, saj s tem tvegata, da ne bosta ostali velesili. Zato lahko povsem realno predvidimo, da bodo ti presežki elektrike dovolj poceni le toliko časa, dokler manj razvite države ne bodo zaprle določenih, trenutno manj konkurenčnih in okoljsko spornih elektrarn. Potem bo, razumljivo, povpraševanje na trgu naraslo, cena uvožene energije bo nenadoma zrastla, dobava pa bo ob tem zaradi potencialnih zamašitev v prenosnem omrežju manj zanesljiva.
In kako naj gospodarstvo v uvozno odvisni majhni deželi ostane konkurenčno?
V Sloveniji imamo za proizvodnjo elektrike na voljo novi, sodoben blok TEŠ-6, obnovljeno NEK in verigo manjših HE na treh rekah, vendar te žal brez večjih akumulacij. Zaradi tega smo trenutno (brez polovice hrvaške NEK), le okrog 10 % odvisni od uvoza.
Dokler naša uvozna odvisnost ne bo višja, cena in zanesljivost dobave električne energije domačemu gospodarstvu in gospodinjstvom ne bo vprašljiva. Ampak naša poraba električne energije vsako leto raste, tudi zaradi hitrega povečevanja novih tehnologij – toplotnih črpalk ter elektrifikacije prometa, zato ni iluzorno napovedati, da bo poraba rasla v prihodnje. Vendar te ne bomo zmožni dovolj hitro pokrivati le z izgradnjo novih razpršenih obnovljivih virov (veter, sonce ter preostali vodni potencial). V naslednjih 30. letih bo potrebno zgraditi še kaj drugega. Predsednik ZDA Trump ni tako neodgovoren, kot se ga preveč pogosto prikazuje. Za njegovo sporno odpovedjo pariškemu podnebnemu sporazumu ležijo predvsem pragmatični razlogi – velesila želi ostati velesila. Kaj želimo pa v Sloveniji? Če smo zadovoljni s tem, da bomo dežela »konjušarev«, za kar so nas nekoč razglašali, novih elektrarn res ne potrebujemo.
