Leta 1953 je v japonskem kraju Minamata izbruhnila čudna bolezen centralnega živčnega sistema, ob kateri so mačke izvajale čudne gibe, kot da plešejo, nato so se podobno krčevito začeli gibati tudi ljudje. Ugotovili so, da gre za kronično zastrupitev z živim srebrom, ki vpliva na centralni živčni sistem. V naslednjih letih pa se je na tem področju rodilo še veliko otrok z okvarami. Vzrok so bile odpadne vode s težkimi kovinami in živim srebrom, ki jih je bližnji kovinarski koncern neprečiščene spuščal v morje, ljudje pa so se hranili z ribami. V naslednjih letih so se na raznih koncih sveta pojavljale podobne omejene zastrupitve in vedno je bil vzrok enak, zastrupitev z živim srebrom.
 |
V svetovnem merilu so Združeni Narodi šele leta 2009 odločili, da je živo srebro prenevarno, zato so državam predlagali ukrepanje. Začelo se je umikanje nevarnih izdelkov iz gospodinjstev, od termometra do živosrebrnih električnih stikal. Naredili so samo eno izjemo, varčne žarnice, te lahko ostanejo, kljub temu, da vsebujejo živo srebro. Nato se je začel razmah proizvodnje in prodaje varčnih žarnic. Proizvajalci so trdili, da bomo s tem rešili planet, zmanjšali svetovno porabo elektrike, pa še račun v vsakem gospodinjstvu bo manjši. Ekonomisti so govorili o trikratni zmagovalni situaciji, kljub temu pa so se kmalu začeli oglašati dvomljivci in kritiki, ki so prepoznali slabe strani novega izdelka.
V bivalnem okolju smo izpostavljeni številnim slabim vplivom, izparinam, premazom, težkim kovinam, plesnim ali topilom, zato mnogi tarnajo o slabem počutju in ne morejo ugotoviti, zakaj so bolni. Človekov DNA je sposoben do neke mere telo obnavljati in popravljati poškodbe, če pa se v kombinaciji pojavi še živo srebro, pa lahko postanejo poškodbe nepovratne. V prodaji je tudi reševalna škatla, ki jo uporabimo v primeru, če doma razbijemo varčno sijalko. V njej so škornji, maska in oblačilo, ki pokrije celotno telo, absorbirni prašek, krtača za zbiranje in krpe za zajemanje ostankov, vse skupaj pa moramo po uporabi zavreči. Torej po tem kar je v škatli lahko sklepamo, da je živo srebro v stanovanju resna grožnja.
Toksikološki poskusi s podganami so še bolj dramatični. Skupino podgan so obremenili s količino svinca, za katero vedo, da bo pomoril 1% podgan. Drugi skupini so dali živo srebro, v enaki, zmanjšani dozi, in res jih 1% ni preživelo. Ko pa so tretji skupini dali enako dozo obeh strupov naenkrat, je pomrlo 100% podgan. Kar pomeni, da je v toksikologiji ena in ena lahko sto. Vsak atom živega srebra lahko na živčnem vlaknu povzroči poškodbo, najnevarnejše pa so živosrebrne pare, ki jih z vdihom vnesemo v telo. Živo srebro se iz telesa po naravni poti izplavlja več desetletij, kopiči pa v ledvicah, žlezah in predvsem v možganih ter nas dela vedno bolj butaste.
Proizvajalci in lobisti, ki o hoteli na trg spraviti sijalke, so seveda vedeli, kaj pripravljajo. Pred tem so s prikritim dogovorom namerno skrajšali življenjsko dobo običajnih žarnic, tako da ta ni presegla 1000 ur in onemogočili vse druge, ki so si drznili ta dogovor prekršiti. Nato so si izmislili svoj sistem preverjanja strupenosti novih sijalk. Merijo samo količino utekočinjenega živega srebra in ne uparjenega.v njih. To je podobno, kot če bi balon s strupenim plinom počil, skupno količino strupa v prostoru pa bi določali samo s sledovi na ostankih gume balona. Proizvajalci še trdijo, da je v sijalki največ 5 mg živega srebra, to pa je količina, ki napravi 5000 litrov vode neužitne. Nato so določili še način merjenja življenjske dobe novih sijalk, za katere vsi že dolgo vemo, da je 10.000 ur na škatlici, navaden vic, saj bi to morala biti najnižja zagotovljena življenjska doba.
Kubanci so edina država, kjer so morali ljudje prav vse žarnice zamenjati s sijalkami, pri nas pa so se oblasti na zelo podoben, vendar bolj prikrit način, vmešale v to, s čim si razsvetljujem svojo kuhinjo. Prepoved proizvodnje navadnih žarnic nima primerjave v sodobnem svetu, pri tem pa vsi pametni vedo, da je poraba elektrike za domačo razsvetljavo zanemarljiva. Multinacionalke so spet »prelisičile« politike, ki so z ukrepom neposredno pomagali določenim proizvajalcem do velikih zaslužkov. Pa še prihranek CO2, ki ga po izračunih omogočajo sijalke, in je vedno uporabljen kot okoljski argument, znaša v EU smešnih 0,4%.
Sijalke oddajajo neprijazno svetlobo, brez rumenih tonov, ves čas delovanja v resnici utripajo, oddajajo piskajoč zvok, zagonska elektronika se pregreva in oddaja strupene vonjave ter emitira več kot 10 V/meter elektrosmoga. Ob nakupu so več kot desetkrat dražje kot običajna žarnica, zaradi strupenosti so poseben odpadek, 80% pa jih ni pravilno odloženih. V vseh posodah in tovornjakih v katerih se valja zavržena počena sijalka so ostanki živega srebra, ki se prenašajo naprej, podobno kot bakterijska okužba. Dnevno v EU zavržemo 1 milijon varčnih sijalk. Dnevno! S tem je razmerje korist – škoda za uporabnika dokončno porušeno.
V sončni svetlobi smo rojeni, žarnica pa je z medicinskega stališča najbolj naraven vir svetlobe. V pasivni hiši postane navadna žarnica grelni element, ki ogreje vso stavbo, in zaradi tega doseže izjemen izkoristek. Tudi zato je potrebno ponovno preveriti resnično korist varčnih sijalk, saj vemo, da zanemarljiv prihranek plačujemo s počasnim zastrupljanjem okolja in ljudi.
