Združenje strojnih inženirjev Velike Britanije (IMechE) je objavilo ugotovitve svoje raziskave o svetovnem ravnanju s hrano, rezultati pa so zastrašujoči. Ugotovili so, da polovica vse hrane, ki jo proizvedemo na planetu, nikdar ne prispe do človeških želodcev. Kar pomeni, da od štirih milijard ton hrane, dve milijardi ton končata v smeteh in delno kot hrana živali.
 |
V uvodu so še napisali, da so rezultati njihovih ugotovitev katastrofalni ter da bomo morali takoj prekiniti s takim ravnanjem, saj lahko samo s trajnostnim ravnanjem nahranimo rastoče svetovno prebivalstvo.
OZN predvideva, da bo do 2075 število ljudi na planetu povečalo na 9,5 milijarde, torej bo proti koncu tega stoletja potrebno nahraniti dodatne 3 milijarde lačnih ust. Sočasno bo prišlo še do velikih razlik v premožnosti, kaloričnih potrebah in prehranskih navadah človeštva.
Ugotavljali so tudi, kje tičijo vzroki za takšno izgube, od katerih so nekateri prav banalni. Za izjemno visok odpad so krive nezadostne povezave, napačno skladiščenje, prestrogo upoštevanje rokov trajanja, ponudba »kupi enega, dobiš dva«, in predpisan ter zahtevan kozmetično neoporečen videz hrane. Zaradi slednjega samo v Veliki Britaniji letno ne požanjejo ali pa pustijo na poljih okrog 30% pridelkov, saj bi jih trgovci zavrnili, ker ne izpolnjujejo zahtevnih standardov, ki se v glavnem nanašajo na izgled in velikost. V EU in ZDA pa polovico kupljene hrane nato zavržejo kupci.
Z vidika porabe energije za pridelavo hrane so glavni problem države v razvoju, ki v želji za večjo pridelavo vedno bolj oponašajo energetsko potraten način pridelave v razvitem svetu, ki temelji na nafti. S tem bodo uvedli ter povečali še porabo gnojil in pesticidov, ki jih izdelujemo iz nafte in plina. Sodobno kmetijstvo mora vložiti povprečno 10 kalorij v pripravo in pridelavo, da bi nato proizvedli za 1 kalorijo hrane. Razpon je še večji, saj za rastlino vložimo 3 kalorije da dobimo eno, za pridelavo ene kalorije mesa pa moramo vložiti 35 kalorij energije. Ker vse deluje na naftni pogon, je posledica odmetavanja hrane dodatno globalno segrevanje. Za izdelavo gnojil že danes porabimo 5% svetovne proizvodnje plina, do 2030 pa predvidevajo povečanje potreb za 25%. Če seštejemo porabo energije za pogon kmetijskih strojev, proizvodnjo gnojil in pesticidov, prevoz ter skladiščenje, že danes za to porabimo 3,1% vse energije na svetu.
Ob takšnem odnosu do hrane nam bo zmanjkalo tudi površin za polja, ali pa bomo s širjenjem morali uničiti druge ekosisteme, kar pa bo za človeštvo zelo neugodno, da ne rečemo pogubno. Največji porabnik pri tem je spet hrana za živino, zato je živinoreja tako visoko na lestvici škodljivosti za planet. Na enem hektarju lahko pridelamo dovolj riža ali krompirja, da lahko z njim vse leto prehranjujemo 19 do 22 ljudi. Na enaki površini pa lahko s pašo ali pridelavo zrnja pridelamo mesa za letno prehrano samo ene do dveh oseb.
Še največji problem pa je poraba pitne vode, ki se je v svetovnem merilu povečala dvakrat bolj kot se je število prebivalcev. Od 3,8 trilijonov kubičnih metrov čiste vode ki jo letno porabimo na planetu, je 70% odteče v kmetijstvo, ta delež pa ves čas narašča. Z učinkovitejšim namakanjem polj bi lahko izjemno povečali pridelavo hrane, vendar bi s tem izčrpali zaloge podtalnice. Čim prej bi morali prekiniti način namakanja z brizganjem, saj pri tem ogromno vode izhlapi, preden sploh pride do rastlin. Kapljično namakanje je 33 krat bolj učinkovito, ker pa je napeljevanje cevi dražje, ga le redko vidimo. Povečanje porabe pitne vode za pridelavo hrane pa bo povzročilo njeno še dodatno pomanjkanje, ki ga v razvitem in nerazvitem svetu danes že krepko občutimo.
In končno, z odmetavanjem hrane letno vržemo v smeti tudi 550 milijard kubičnih metrov vode, ki je omogočila rast te hrane.
Zato je potrebno nemudoma zmanjšati odmetavanje hrane, saj s tem izčrpavamo polja, izgubljamo ogromne količine čiste vode in po nepotrebnem porabljamo energijo za gnojenje, predelavo in transport. Zato je nujno da istočasno dosežemo dva cilja, povečamo sonaravno pridelavo hrane in spremenimo pričakovanja ter razmišljanje nas, kupcev.
