TEŠ 6 kratkoročno ni možno nadomestiti z drugimi viri

Javnost razburjajo številne premalo točne informacije o projektu TEŠ 6, stroka je razdeljena, projekt se pogosto ocenjuje kot zgrešen, mediji in posamezne zainteresirane skupine pa javnost zavajajo in predstavljajo enostransko plat zgodbe, brez da bi upoštevali vzdržnost energetskega sistema kot takega. Manjka nam zdrav razum in skrb za državo in državljane.

Direktor Elesa, mag. Aleksander Mervar, pojasnjuje ključne razloge in redosledje dogodkov, ki so botrovali nepredvideni ceni naložbe TEŠ 6.

»Vsem nam bi moralo biti jasno, da je do podpisa pogodbe za naložbo v novi blok termoelektrarne prišlo v času, ko smo beležili svetovno konjunkturo in visoko ceno metalov, ter da za dolgoročno načrtovanje tako velikih energetskih naložb vselej obstaja izredno veliko tveganje. Tudi danes je enako. Posledic ekstremnega padca cen električne energije na globalnem trgu, kot jih beležimo danes, takrat ni mogel predvideti nihče«, pove direktor Elesa, mag. Aleksander Mervar.

Kaj smo se torej naučili iz primera TEŠ 6?

Velike energetske projekte moramo presojati tako po primernosti umestitve v naš elektroenergetski sistem kot tehnično-tehnoloških parametrih, okoljskih kriterijih ter ekonomiki in vplivu na BDP naše države. Primer TEŠ ocenjujem kot tehnično-tehnološko primeren, okoljsko sprejemljiv, s pozitivnim vplivom na BDP; z vidika kapacitete pa je bila izbrana moč prevelika, ter zato projekt ekonomsko nevzdržen. Sicer pa sta, glede na aktualne energetske projekte, po mojem osebnem prepričanju, trenutno »neustrezna« projekta črpalna HE Kozjak in HE Mokrice, v velikosti, kot je predvidena v primerjavi s HE na srednji Savi.

Si lahko privoščimo, da termo elektrarne v prihodnosti ne bomo potrebovali, kot zatrjujejo mnogi strokovnjaki, je ta scenarij realen?

Določen krog strokovnjakov je s takšnim načinom razmišljanja spremljal celotno obdobje investicije v blok 6 in še sedaj, čeprav zato nimajo nobene resne analize in ocene posledic na delovanje elektroenergetskega sistema naše države. Seveda, takšnih projektov, z vidika moči, kot je blok 6, ne potrebujemo. Moja ocena je, da v naslednjih desetih letih nikakor ne. Ne vem zakaj v Sloveniji ne prevladata zdrav razum in skrb za državo in državljane. Razne projekcije, ki jih poslušam s strani »strokovnjakov« so vezane ali samo na ekološki vidik, pozablja pa se tehnično-tehnološka ustreznost, ekonomika, ter vpliv na javne finance in končne porabnike, ali pa se operira z nerealnimi številkami, npr. kako poceni bo električna energija iz II. bloka NEK, pri tem pa se pozablja, da bo potrebno samo za zagotavljanje terciarne rezerve letno nameniti dodatni 60 mio EUR. Kot tretje pa se običajno forsira določeno tehnologijo po sistemu »igre brez meja«, kot imam občutek pri sončnih elektrarnah, da jih lahko vgradimo na prav vse strehe gospodinjstev, ob tem pa niti ene resne analize, kako bi sistem s prevladujočo instalirano močjo sončnih elektrarn (tudi vetrnih) sploh deloval in kakšna bi bila cena tako koncipiranega elektroenergetskega sistema.

Kaj smo želeli doseči z izgradnjo TEŠ 6, ali nismo imeli druge izbire?

Menim, da je bila z narodno gospodarskega in elektroenergetskega vidika (nižja uvozna odvisnost, nudenje sistemskih storitev) odločitev o investiciji v nov premogovni blok pravilna, nepravilna pa je bila izbira moči. Vse ostale alternative so dražje, tudi od sedanjega 600 MW bloka. Poglejte spodnji izračun. V kolikor bi npr. ustavili proizvodnjo v TEŠ v letih 2010 – 2013 in jo takrat nadomestili s proizvodnjo iz sončnih elektrarn, bi nas letno obratovalna podpora stala neverjetno milijardo evrov. Bom zelo jasen – tako, kot je bila škodljiva odločitev o izgradnji bloka 6, je bilo še bolj škodljivo nekontrolirano dodeljevanje obratovalnih podpor sončnim elektrarnam v letih 2010 do 2014, ter je zato bilo potrebno obstoječ model podpor umakniti.

Kaj nam pove spodnja tabela? V letu 2016 je bila izplačana povprečna obratovalna podpora za sončne elektrarne 257,13 EUR za vsako proizvedeno MWh. Če s povprečno obratovalno podporo množim proizvedeno električno energijo v TEŠ v letu 2016, dobim vrednost 1,044 milijarde EUR. No, toliko bi znašala obratovalna podpora, če bi v letih 2010 do 2013 investirali v takšno moč sončnih elektrarn, ki bi nadomestila proizvodnjo iz TEŠ. Zakaj o tem ne razpravlja in piše skoraj nihče?

Pred 15 leti naj bi blok TEŠ 6, 400 megavatov moči, stal največ 600 milijonov evrov. Glede na sedanjo vrednost bloka, več kot 1,4 mrd EUR, se davkoplačevalcem upravičeno poraja dvom kako dobro znamo načrtovati nove energetske projekte, s čimer pade slaba luč na vsa energetska podjetja.

Na žalost se moram strinjati z vašim zapisom glede percepcije kako smo ob tem problemu v očeh javnosti zapisane vse energetske družbe. Bi pa opozoril na naslednja dejstva. Slovenski »davkoplačevalci« imamo eno nižjih končnih cen električne energije ter izjemno kvaliteto zagotavljanja električne energije; do sedaj nismo, zaradi projekta bloka TEŠ 6, plačali niti centa. Blok TEŠ 6 prej znižuje referenčno grosistično tržno ceno, kot pa zvišuje, saj z njegovo proizvodnjo znižujemo uvozno odvisnost in s tem prehod na cene, ki veljajo v severni Italiji.

Kako bomo investicijo pokrili, kaj sedaj predstavlja najboljšo možno izbiro?

Pri obstoječih tržnih cenah električne energije se trenutno ne pokriva prav nobena investicija, ne v blok 6, ne v II. blok NEK, in tudi ne v verigo HE na spodnji Savi, če prištejemo še vse tisto, kar je bilo podarjeno preko vodnega sklada, proračuna RS in Elesa.

Ali drži podatek da v Sloveniji porabimo čedalje več električne energije, od tega pa smo od termo elektrarne Šoštanj odvisni kar za tretjino. S katerimi viri je nadomestitev termo elektrarne realna?

V letu 2016 je TEŠ proizvedel 36% vse električne energije v RS. Vaša trditev drži. Na prenosnem omrežju je bil sicer odjem v letu 2016 enak odjemu iz leta 2015, saj v letu 2016 nismo beležili rasti porabe. Povsem drugačna bo situacija v primeru pospešenih sprememb strukture vozil (uporaba električni vozil) in povečane uporabe toplotnih črpalk. Relativno nizka končna cena električne energije za gospodinjstva v RS daje povsem napačne signale glede dolgoročne vzdržnosti nivoja končne cene električne energije. Ocenjujem, da bo slednja imela v prihodnjih letih (npr. do leta 2030) tri pospeševalnike rasti: novi proizvodni viri, katerih stroškovna cena bo bistveno višja, kot je trenutna ponderirana stroškovna cena slovenskih proizvajalcev, povečana poraba za električna vozila in toplotne črpalke (potreba po novih proizvodnih virih) ter uporaba hranilnikov električne energije. Situacija od januarja letos je povzročila rast borznih cen tudi za 7 kratnik, ta je lahko dodatni dejavnik povečanja cen. Glede substituta za TEŠ pa s težavo odgovorim. V roku petih let nimamo na voljo prav nobene zamenjave, ker je tažava v zagotavljanju sistemskih storitev. V roku desetih let lahko TEŠ nadomestimo samo z uvozom električne energije, ob predpogoju, da ELES izvede investicije v projekt SINCRO-GRID in še kaj, ter zakupi sekundarno rezervo v vsaj 50% količine izven meja RS. Na dolgi rok se bo v RS presojalo med novim blokom v NEK ali razmahom sončnih, vetrnih in biomasnih razpršenih proizvodnih virov ob sočasnem vgrajevanju hranilnikov električne energije. Tisto, kar me skrbi, so stroškovne cene. Nadomestki za bloka TEŠ 6, oz. TEŠ, so za 150 do 711 milijonov evrov letno dražji. A če se osredotočim na sončne elektrarne – 150 milijonov evrov letno (brez upoštevanih stroškov hranilnikov), II. blok NEK pa 221 milijonov evrov letno.

Ker v Sloveniji iz biomase, sončne in geotermalne energije v strukturo virov za proizvodnjo električne energije proizvedemo manj kot 3 % električne energije, kateri ukrepi države lahko učinkovito spodbudijo tovrstne investicije?

Razpršeni viri proizvodnje električne energije iz OVE imajo trenutno več slabosti  – visoka stroškovna cena in obvezno subvencioniranje preko sistema obratovalnih podpor. Samo v kombinaciji s hranilniki električne energije so lahko ti razpršeni proizvodni viri z vidika tehnično varnega obratovanja elektroenergetskih omrežij sprejemljivi v večjem obsegu. Trenutno pa hranilniki predstavljajo (upoštevajoč življenjsko dobo, kapaciteto, število ciklov polnjenje-praznjenje) najmanj 140 EUR/MWh in naprej za vsako MWh ob referenčni grosistični tržni ceni v Sloveniji, ki znaša 41 EUR.