 |
 |
 |
Strela je največkrat pojav, ki spremlja poletne nevihte, vendar do danes teoretično še ni povsem razjasnjen. Kljub nekaterim poskusom človeku še ni uspelo neposredno zajeti energije, ki se sprosti ob preskoku elektrike med oblakom in zemljo. Benjamin Franklin je leta 1752 izvedel poskus z letečim papirnatim zmajem v nastajajoči nevihti, pri čemer je imel še veliko srečo, da se mu ni nič zgodilo.
Razlogi proti prestrezanju
Strokovnjaki NASA v prestrezanju strel ne vidijo velike koristi. Čeprav električni tok ene strele povprečno znaša kar 20.000 amperov, je to količina elektrike s katero bi lahko delalo 100 varilcev, vendar je njeno trajanje dolgo samo delček sekunde. Če bi to energijo prestregli in shranili, bi z njo lahko 100 W žarnica svetila 6 mesecev. Za shranjevanje tako kratkih sunkov energije še nimamo dobre tehnične rešitve, naključni udarci strel kjerkoli po planetu, pa zbiranje še otežujejo. Če bi kljub temu naprave za sprejem strel postavili na velikih površinah, bi kljub tehnologiji zajemanja taksno postrojenje zagotovo stalo več, kot bi bilo od njega koristi.
Nastanek in določanje kraja
Z meritvami so ugotovili, da je vrh nevihtnega oblaka nabit pozitivno, spodnji pa negativno. Električni naboj, ki ga nosi spodnji del oblaka je dovolj velik, da med oblakom in zemljo povzroči napetostno razliko, ki lahko doseže tudi 100 milijonov voltov. Posledica je ionizacija zraka in električni preboj v obliki bliska, grom pa je posledica pregretja zraka , ki se eksplozivno razširi in povzroči udarni val. Tok elektronov poteka najprej od oblaka proti tlom, povratni udarec pa od zemlje proti oblaku. Po isti sledi nato lahko električni udar steče še do 40 krat, premor med posameznimi bliski pa traja le nekaj milisekund, zato ga z očmi ne moremo zaslediti.
Določitev kraja, kamor je udarila strela deluje na osnovi meritve časa, ki ga elektromagnetni val potrebuje, da prispe od strele do raznih senzorjev. Za natančno meritev po časovni metodi zadostujejo trije senzorji, strela pa se mora pojaviti v trikotnem prostoru med njimi. Če se pojavi izven njega za točno določanje potrebujemo še četrti senzor. S tako kombinacijo lahko izjemno natančno določimo kraj udara.
Sistem Scalar
Pri nas Elektroinštitut Milan Vidmar še več let opravlja stalne meritve strel, med njimi določa tudi čas nastanka strele s točnostjo 300 ns, lokacijo, število povratnih udarov in tip strele. Rezultate meritev lahko dobi vsak, če za to storitev plača, posebej pa so zanimivi za zavarovalnice, elektrodistribucijska podjetja ali železnico. Pri nas so proge skoraj v celoti elektrificirane z enosmernimi elektroenergetskimi vodi napetosti 3 kilovolte, dolžina vodov pa presega 500 km, kar je velik elektroenergetski sistem. Vse napeljave so izpostavljene neposrednim atmosferskim vplivom, s pomočjo natančnih podatkov o strelah pa je poenostavljeno določanje lokacije okvare in skrajšan čas popravila, s čimer so povečali tudi obratovalno zanesljivost. Enako velja za električno omrežje, korist pa imajo tudi za zavarovalnice. Zato vsem, ki so si hoteli kupiti nov televizor ali glasbeni stolp, ter pri zavarovalnici uveljaviti odškodnino zaradi udara namišljene strele, to najtopleje odsvetujemo. Podatki o udarih strele so namreč tako natančni, da je v njih navedena tudi hišna številka stavbe, v katero je udarilo.
