Monoksid v plinski kurilnici

 


Vprašanje:

Spoštovani, prosim če mi lahko
poveste kdaj lahko nastaja monoksid v plinski kurilnici, v kleti hiše, kjer je
tudi bivalni prostor. Hvala lepa.

 

Odgovor:

Ker iz
vašega vprašanja ne morem zaključiti za kakšno vrsto plina gre, bom najprej
podal nekaj karakteristik plinastih goriv, ki jih uporabljamo kot vir energije
za ogrevanje. To sta zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin. Zemeljski plin (ZP) je zmes različnih plinov,
od katerih je največ metana, v manjših količinah pa še etan, butan, propan,
primesi težjih ogljikovodikov, dušik in ogljikov dioksid. Plin je brez vonja in
barve, zato mu dodajajo vonj v obliki odorantov, da ga lahko zaznamo v primeru
puščanja že v zelo majhnih koncentracijah v zraku, ki so daleč pod spodnjo mejo
eksplozivnosti. ZP je namreč v primerni koncentraciji eksploziven. Je lažji od
zraka, zato so lahko kotlovnice nameščene pod določenimi pogoji tudi v
prostorih, ki so delno pod nivojem terena.

Utekočinjeni
naftni plin (UNP)nastane pri predelavi surove nafte in ga hranimo v
rezervoarjih-plinohramih in jeklenkah, ki so namenjene predvsem za kuhanje v
gopodinjstvih. Za uporabo pri ogrevanju se običajno uporablja mešanica plinov
butana in propana v razmerju 65% propana in 35% butana. UNP je težji od zraka
in lahko vneljiv. Uporaba v kotlovnicah, ki so delno ali v celoti pod nivojem
terena ni dovoljena.

Pri
zgorevanju ZP oziroma UNP plin zgori v oglikov dioksid in vodno paro, pri tem
pa se sprošča toplota, ki jo porabimo za ogrevanje prostorov. Za zgorevanje 1m3
plina moramo v kurilno napravo dovesti okrog 10 m3 zraka za
zgorevanje.

Oglikov
monoksid pa nastaja pri nepopolnem zgorevanju. To pomeni, da v kurilno napravo
ni doveden dovolj velik presežek zraka, da bi se kemične reakcije v procesu
zgorevanja odvile do konca. Ogljikov monoksid je brezbarven strupen plin, brez
vonja in okusa. Je precej lažji od zraka, zato je zmotno mišljenje, da se zbira
pri tleh, se pa zelo hitro meša z zrakom. Ogljikov monoksid se v telesu veže na
hemoglobin in to tudi, ko človek ne vdihava več zraka pomešanega z ogljikovim
monoksidom. Značilni simptomi zastrupitve so glavobol, utrujenost, zaspanost,
bruhanje, omotica, pospešeno dihanje, nezavest in smrt.

Za
zgorevanje ZP oziroma UNP uporabljamo različne kurilne naprave. Plinske kotle
lahko delimo na kotle z plinskimi nadtlačnimi gorilniki in kotle z
atmosferskimi gorilniki. Pri prvih plin zgoreva v gorilniku, ki je po zunanjem
videzu podoben oljnem. Plin dovajamo po plinski progi v gorilnik, kjer pomešan
z zrakom zgori v nadtlaku. Te kurilne naprave dobivajo zrak za zgorevanje iz
prostora, kjer je kotel postavljen, zato morajo biti zelo pazljivo načrtovane
potrebne odprtine v okolico, da je zgotovljen stalen dotok potrebnega zraka.

Vse bolj pa
se uporabljajo tako imenovani stenski grelniki. Ti lahko delujejo na dva
načina, v odvisnosti od zraka v prostoru, kar pomeni, da potreben zrak dovajamo
iz prostora v katerem je nameščen grelnik in na grelnike, ki delujejo neodvisno
od zraka v prostoru. V zadnjem primeru je dovod zraka za zgorevanje urejen
direktno iz okolice v kurišče grelnika. To je lahko skozi tako imenovani LAZ
dimnik, to je dimnik z dvojno tuljavo, kjer v eni tuljevi odtekajo dimni plini
na prostor po drugi, največkrat zunanji, pa doteka zrak za zgorevanje. Kadar
imamo opravka z grelniki, ki dobivajo zrak iz prostora, kjer so nameščeni,
uporabljamo atmosferske gorilnike, kjer plin zgoreva na zgorevalni rešetki pri
tlaku okolice. Sodobno stavbno pohištvo je zrakotesno in v tak prostor ne
doteka dovolj zraka za zgorevanje, zato pride pri teh napravah pogosto do
nepopolnega zgorevanja in velike nevarnosti zastrupitve z ogljikovim
monoksidom. V takih prostorih moramo zagotoviti stalen dotok zraka iz okolice z
rešetkemi, ki se jih ne da zapreti. V takih prostorih odsvetujemo tudi
namestitev mehanskih prezračevalnih naprav (kuhinjskih nap, ventilatorjev ip),
ki lahko ob sočasnem delovanju povzročjio podtlak v prostoru in nepopolno
zgorevanje v grelniku.

Bolj
varna in priporočljiv pa je uporaba grelnikov, ki delujejo neodvisno od zraka v
prostoru, kjer le redko (ob okvarah nadzornega sistema) lahko pride do
nepopolnega zgorevanja.

Matjaž Malovrh,
univ.dipl.inž. GIZRMK, Ljubljana

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI