»Spoznali smo sovražnika, in to smo mi sami« je napis na plakatu, na katerem se drevesa dušijo pod kupi odpadkov. Da naš ubogi planet nujno rabi spoštovanje in spoznanje o svoji enkratnosti in nenadomestljivosti je v svojem govoru študentom, 22. aprila 1970 predaval ameriški senator Nelson.
Ta datum je OZN čez nekaj let označil za Dan Matere Zemlje, od takrat pa ga bolj ali manj praznujejo v 175 državah planeta. Pravi vzrok za njegov dramatičen okoljski govor pa je bil ogled izlitja nafte na kalifornijski obali nekaj dni pred tem. Pretresen nad uničenjem in nad brezbrižnostjo oblasti v Washingtonu je spoznal, da samo mlade generacije in sprememba mišljenja množic ljudi lahko zaustavijo planetarni val okoljskega uničevanja.
 |
Rast eko – aktivizma
Želja pobudnika in rastočih okoljskih gibanj je še vedno enaka, preseganje nacionalnih mej, povezovanje vseh prebivalcev planeta, ohranjanje harmonije v naravi in spoznanje, da nobeno bitje ni več vredno kot drugo. Od tistega dne je minilo 41 let, med tem časom pa smo v okolje oddali na milijarde ton toplogrednih plinov, strupov in smeti, ter povzročili nekaj okoljskih katastrof, proti katerim je tista kalifornijska pravi palček.
Klub temu, da klimatske spremembe dokazano ogrožajo življenja milijonov ljudi, se posamezniki v centrih odločanja še niso zganili. Poleg tega pa dnevno lahko poslušamo, beremo in gledamo izjave uglednih posameznikov, ki nam brez trohice sramu dopovedujejo, da so vprašanja izpustov ogljikovega dioksida »dogma za zavajanje javnosti in skubljenje naivnežev«.
Narava potrebuje 24.000 let da ustvari novo obliko življenja, nam pa uspeva, da v enem dnevu povzročimo dokončno izumrtje 150 živalskih in rastlinskih vrst. Dan Zemlje že dolgo ne zadostuje več, potrebovali bi Leto Zemlje, ki bi ga ponavljali in ponavljali.
