Pogovarjali smo se z Miroslavom Prešernom, direktorjem podjetja OVEN, ki s svojim delovanjem regijo usmerja k sinhronosti z naravo.
Z Miroslavom Prešernom, direktorjem podjetja OVEN, smo se dobili v njegovi pisarni na vrhu stavbe Elektra Maribor. In se s pogledom na mesto spustili v zanimivo razpravo o realnih možnostih, potencialnih rešitvah in izbiri, ki jo Maribor z regijo ima.
Podjetje OVEN, ki se ukvarja s proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov, je znano tudi po prirejanju Kluba Oven na različne teme - od zdrave prehrane, pridelave industrijske konoplje, krožnega gospodarstva, e-mobilnosti do recikliranja oziroma zmanjševanja odpadkov in emisij, pa še kaj. Skratka – sinhrono z naravo, s tovrstnimi projekti in tudi produkti pa pozitivno spodbujajo regijo k prevzemu odgovornosti do okolja.
Se vam zdi, da je Maribor mesto, ki je v koraku s časom na področju e-mobilnosti?
»Ja, seveda je. Saj smo mi tisti, ki smo to pokazali z več pilotnimi projekti in s projektom, v okviru katerega smo podpisali pogodbo z Zavodom za turizem in Bike Lab zadrugo. Tako začnemo 1. februarja z novim resnim projektom – izposojevalnico s 15 električnimi kolesi. Kar se tiče drugih, je tudi nekaj primerov dobrih praks, kot so električni avtomobili in podobno. Naše podjetje se bo ukvarjalo izključno s kolesi in tovrstno e-mobilnostjo, seveda samo s sharingom oziroma izposojo, ne pa z graditvijo polnilnih mest.«
|
Miroslav Prešern: »Podjetje OVEN ima vse elektrarne, male in srednje, na Pohorju. V kratkem času bi jih lahko tam zgradili za okoli 40 megavatov.« |
V Mariboru je podjetje OVEN postavilo že pet izposojevalnic električnih koles, ki pridobivajo na pomenu in so mesto na tem področju zagotovo postavile na »e-zemljevid«. Kako dojemljivi so Mariborčani za nove oblike e-mobilnosti?
»Na teh lokacijah je zelo različno. Ta kolesa najemajo tako turisti, kot tudi domačini in obojim so izposojevalnice koles tudi namenjene. V treh točkah gre za pilotne projekte, dva sta že popolnoma komercialna. Mi ob tem ne pričakujemo astronomskih donosov. Računamo pa, da se bo v približno dveh letih zadeva prijela. To je tudi zelo pomemben del ozaveščanja. Mislim, da se morajo občani in turisti bolj ozavestiti o prednostih električnih koles oziroma e-mobilnosti.«
Menite, da se bo ta frekventnost povečala čez čas?
»Tu je več faktorjev. Ne gre le za naše izposojevalnice. Električna kolesa so še vedno precej draga. V tem trenutku jih tudi Eko sklad ne subvencionira, kar me zelo čudi. Menim, da se bodo sčasoma električna prevozna sredstva pocenila in jih bodo ljudje začeli bolj uporabljati. Vendar je Maribor zelo majhno mesto in razdalje po njem so prekratke. V Sloveniji je večje urbano središče le Ljubljana, kjer so te razdalje bolj primerne za električna vozila. Ampak mislim, da se bo kmalu to prijelo tudi pri nas.
Računamo, da se bomo s projektom električne mobilnosti počasi širili na Primorsko, kjer bi se v tistem delu turizma lahko izposojevalnice električnih koles uporabljale skoraj čez celo leto. Obmorski turizem že dolgo ni več živ samo v poletnih mesecih. Z občinami računamo na skupne projekte in verjamemo, da se bo zadeva počasi prijela.«
Podjetje OVEN poudarja pomen gradnje malih in tudi srednjih hidroelektrarn, ki bi razvili slovensko malo gospodarstvo. Nam lahko poveste konkretno, kje bi jih lahko postavili in koliko energije bi s tem proizvedli?
»Okrog teh elektrarn, ki jih omenjate, je zgodba nekako zgodovinsko pogojena. Vse elektrarne, ki jih imamo v lasti, so se zgradile že v prejšnji državi. Takrat za primer otočnega obratovanja v primeru kakšnih izrednih razmer. Zgodba je že od takrat na tem delu zelo birokratsko zapletena. Ne toliko z zakonodajo, kot z delovanjem tistih upravnih organov, ki izdajajo vodna dovoljenja. Tam so nujno potrebne ponastavitve, zgled pa bi si morali jemati od sosednjih ali nekaterih drugih evropskih držav, kjer postopki niso tako zapleteni. Podjetje OVEN ima vse elektrarne, male in srednje, na Pohorju. V kratkem času bi jih lahko tam zgradili za okoli 40 megavatov. Lokacije oziroma idejni načrti so znani, še iz časov prejšnje države. Z načrti razpolagamo mi, nekaj je tudi študij, ki so bile narejene pozneje, vse to bi lahko s pridom uporabili, za razvoj in zagon dela gospodarstva in ne samo za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov. Ta zgodba vključuje gradbeništvo, strojegradnjo, elektroindustrijo, računalniško industrijo, in to večinoma za domače izvajalce. Takšno znanje v tem trenutku v Sloveniji in v regiji še obstaja. Potrebno ga je izkoristiti, in v ta del investirati.
|
Hidroelektrarne imajo v Sloveniji mnogo večji potencial kot na primer vetrne elektrarne, kjer so tovrstna polja zelo redka, z zelo malo možnostmi za izkoriščanje. Absolutno niti sončna energija nima takega potenciala. Vedeti morate, da je proizvodnja elektrike iz malih in srednje velikih hidroelektrarn v tem trenutku edina donosna celo brez državnih subvencij. To je tudi prednost, saj državne subvencije v končni fazi ceno električne energije dražijo. Tu se srečamo s fenomenom, da je elektrika iz obnovljivih virov dražja, čeprav bi moralo biti obratno. |
||
Naš interes je, da bi elektrika – pridobljena iz obnovljivih virov – imela ekonomsko ceno in bi se rešili državnih subvencij. Ves čas se trudimo delati v to smer.«
Za Slovenijo je določeno, da mora do leta 2020 doseči najmanj 25-odstotni delež OVE v končni bruto rabi energije in ustaviti rast porabe končne energije. Sedaj, ko se časovno približujemo, se ne zdi, da bo to možno. Zakaj menite, da je temu tako?
»V trenutku krize, ko se je poraba energije zmanjšala, smo se temu odstotku že kar približali. Sedaj v konjunkturi je prišlo do spremembe. Statistični rezultat je drugačen, ker se je poraba povečala in naenkrat se je ta odstotek pomanjšal. Zaradi tega bo zelo težko dosegljiv. Po mojem mnenju bi se z aktivnostmi na hidro področju in z ekonomsko bolj zanimivim net metering sistemom za mikroelektrarne, predvsem sončne, temu odstotku lahko bolj približali. A tu je še drugi del zgodbe, ki jo mi zelo podpiramo. Absolutno se zavzemamo za takšne sisteme, ki bi bili ločeni od omrežja in bi bili popolnoma samozadostni v svoji samooskrbi - ali za posamezno fizično osebo, gospodinjstvo ali pa za neko manjše naselje. Z našimi elektrarnami – to je zdaj že možno po zakonodaji in v tej smeri delamo – bi lahko z elektriko lokalno oskrbovali kakšno tovarno ali del naselja. S tem bi stroške pocenili, saj ne rabimo razvijati in vlagati v omrežje, kot morajo to storiti distribucijska podjetja in sistemski operater prenosnega omrežja.
In to je izvorna zgodba obnovljivih virov, ki ni bila namenjena temu, da se bo elektrika proizvajala za omrežje, temveč za neko določeno skupino ali posameznike. To je smer, v kateri delamo mi.
| Ravno tako je zelo zanimiv projekt, ki ga načrtujemo do leta 2025. Gre za obliko zadružništva na tem področju. Za sistem skupne lastnine, kjer se drugače gleda na produkt. Če je nekaj v skupni lastnini, se ne gleda izključno samo na posameznikov dobiček. Taki modeli obstajajo v Švici, tudi v skandinavskih državah in so zelo donosni, pomenijo višjo raven, več medsebojnega sodelovanja in kooperative, ljudje pa delajo z veseljem in strastjo. Ne pa sistem, ki je popolnoma razčlovečen.« | ||
|
Miroslav Prešern: »Žal, država na področju investicij ne funkcionira tako normalno – ne le za energetiko, tudi drugje.« |
Torej menite, da se bo v prihodnosti to spremenilo tudi na posameznika? In da bo lahko nato vsaka hiša imela svojo elektrarno in proizvedeno elektriko tudi sama porabila, s tem pa se bo uveljavil sistem samozadostnosti: sam proizvedeš – sam porabiš?
»Ja, to je tehnično in tehnološko možno. Sicer so problemi v hranilnikih električne energije, ki pa na svetovnem trgu obstajajo. V Ameriki imajo hranilnike, ki so dovolj zmogljivi, vendar so v tem trenutku v Evropi nedobavljivi. Tudi mi jih prodajamo preko spletne trgovine, vendar v tem trenutku sprejemamo le prednaročila. Zaradi politične zgodbe ter drugačnih gospodarskih ali makroekonomskih interesov posameznih držav, bo to zelo težko. V Sloveniji je že nekaj primerov, tudi nekaj tovarn, ki se popolnoma samooskrbujejo s sistemi, ki so izključene iz nje. Tudi v Mariboru je ena taka.
|
Niti v zakonodaji, niti v pozakonskih aktih, ni nobenih težav, to je možno.« |
||
Če se dvignemo od vode k soncu. Proizvodnja fotonapetostne opreme linearno raste, s tem pa tudi uporabniki. Je fotovoltaika primerna za vsako streho oziroma vsako steno stavbe?
»Veste, tu je predvsem važna lega in izkoristek. Za gospodinjstva, kjer je omejena inštalirana moč, velja predvsem to, ali je poraba dovolj velika, da se to splača? Namreč zdaj, ko hranilniki, še niso na razpolago, je elektrike čez dan preveč, ponoči pa premalo. Problem je sistemska regulacija elektrike pri sončni energiji. Drugače pa ja. S kakovostnimi hranilniki bi to sicer povečalo investicijo, a bi se zadevo dalo narediti popolnoma samooskrbno.«
Govorila sva že o administrativnih ovirah – tako pri sončnih kot hidroelektrarnah. Kaj menite, kako bi lahko omogočili oziroma olajšali postavitev tovrstnih mikroelektrarn?
»Nekih težav za samooskrbe na mikro ravni ni, niti pri umeščanju v prostor. Pri slednjem so le izzivi pri malih in srednjih hidroelektrarnah ter pri vetrni energiji. Potrebno je dvoje dovoljenj – vodno in gradbeno. V nekaterih državah so to poenostavili na tak način, da so ti dve združili v eno. To bi že bilo oportuno, da bi bilo dejansko samo eno dovoljenje in bi do neke moči – mi smo predlagali do enega megavata – izdajanje teh dovoljenj prenesli na občinsko raven. Občine so v tem trenutku v slovenski praksi edini državni subjekti kot lokalne skupnosti, ki investirajo in normalno funkcionirajo. Žal, država na področju investicij ne funkcionira tako normalno – ne le za energetiko, tudi drugje. Zavzeli smo praktično stališče, da bi se na občini najlažje dogovorili, saj so tam interesi jasnejši oziroma jasno artikulirani.«
Bi lahko rekli iz današnjega stališča in zmožnosti, da je energetski sektor dovolj fleksibilen?
»Energetski sektor je – tisti, ki je v državni lasti – sam po sebi rigiden. To je zakonitost vseh, tudi privatnih. Vendar moramo ločiti male proizvajalce, tržna podjetja. Mi smo tržno podjetje v sistemu in ne dobivamo omrežnine ali kaj od česar bi zaslužili. Mikro podjetja, kot smo mi, bi vsekakor prinesla višjo raven in donosnost. Namreč znanja je dovolj, denarja je dovolj, ni pa aktivnosti oziroma se v sami energetiki težko zmenimo za neko akcijo. Napredek je, so pa tu interesi, pa tudi vhodni in izhodni stroški, popolnoma drugačni. Tako lahko že tu pridemo do nasprotja interesov. Nekje so vlaganja že sama po sebi višja, ker je sistem oziroma podjetje večje. Mi pa imamo to prednost, da smo v investicijskem in vzdrževalnem delu cenejši.«
Hidroelektrarne sicer dvigajo ogromno prahu, nazadnje je bila težava v okoljskem poročilu o vplivu gradnje hidroelektrarne na Muri: Hrastje – Mota in nesprejemljivosti gradnje zaradi vpliva na naravo in vodo. Kaj menite, je morda prihodnost v tem, da se kako izognemo tovrstnim posegom?
»Vsaka gradnja ali pa investicija, ki je v naravi, je prav gotovo poseg v njej. Kakšen je ta poseg, pa se da prilagoditi in rizike ter tveganja znatno zmanjšati. Pred časom sem govoril s starosto elektrotehnike, profesorjem iz fakultete, ki je že dolgo v pokoju, in je rekel, da je bil isti problem, ko se je gradila veriga dravskih elektrarn – bilo je polno nasprotnikov, pa takrat ekološka zavest še ni bila tako visoka. Rekel je: 'Glej, do takrat je bilo vso Dravsko in Ptujsko polje poplavljeno, od takrat pa poplav ni bilo, ker elektrarne regulirajo ta pretok.' Zato še enkrat, so prednosti in slabosti. Za Muro konkretno ne vem, je pa res, da je na Muri več deset elektrarn v Avstriji.
| Zastavlja se tudi vprašanje z elektroenergetskega smisla – koliko je Mura praktično prinesla v sami proizvodnji, količini, megavatih? Ne vem, vendar mislim, da bi na tej točki ekologi, civilna družba in odločevalci zlahka prišli skupaj, če bi postopki potekali manj birokratsko.« | ||
Mislite glede izdaje dovoljenj?
»Da, glede izdaje dovoljenj. Ne bi pa komentiral, če so te elektrarne na Muri potrebne. Ne spuščam se v vseslovenske energetske razmere, ali bomo imeli nuklearko ali termoelektrarno. Vsekakor se ne strinjam, da bi gradili elektrarne na fosilna goriva, v tem primeru je že bolje imeti vodno elektrarno. Pa čeprav so nuklearne elektrarne pravzaprav najmanj rizične – pustimo v tistem delu, če pride do katastrofe. Po vsej verjetnosti bomo imeli tak primanjkljaj energije, ko se bo življenjski tok Krška iztekel, da bomo znova nekaj potrebovali. In tega ne bomo mogli rešiti z obnovljivimi viri, ker toliko resursov ni, niti teoretično.
|
Vsekakor zastopam mnenje, da moramo biti v strateškem delu kot država čimbolj samooskrbni z elektriko.« |
||
Da zaključimo usmerjeno v prihodnost in bolj celostno – kakšna je vaša vizija oziroma vizija podjetja Oven za Maribor in pa širšo regijo?
»Glede na to, da smo regijsko podjetje, z nekaterimi povezanimi produkti in storitvami pa nastopamo tudi v širši regiji, državi in tujini, se bomo absolutno v tej smeri razvijali še naprej. V tem trenutku imamo nekaj projektov, kjer smo blizu izgradnji malih in srednjih hidroelektrarn ob vodi.
| Preko nove spletne trgovine in posledično prodaje povezanih produktov in storitev, pa bomo našo osnovno dejavnost skušali nadgraditi v tem smislu, da bo tudi denarni tok kmalu – računamo do nekje leta 2025 – bolj stabilen. | ||
Zavedati se moramo namreč, da smo na tistem delu elektrarn – sončnih, vodnih ali vetrnih – vedno odvisni le od vremena. Mi pa moramo kljub temu delati in gledati naprej. Zato s ponosom povemo, da je že leto dni, odkar smo pričeli s prestrukturiranjem še v ostale storitve, predvsem s področja e-mobilnosti in prodaje povezanih produktov.«
Vir: www.mariborinfo.com
Povezane vsebine
