Pot od korenin do drevesne krošnje je včasih zelo dolga, saj lahko znaša več kot 100 metrov. Prenos vode in hranil iz globin zemlje do najvišjega lista je tudi za sodobno tehniko velik zalogaj, drevo pa to nalogo opravlja ves čas rasti, tiho in samodejno.
Začnimo pri koreninah
Kot las tanke koreninice so običajno bolj suhe kot prst, zaradi česar lahko vodo vpijajo. Prenos vode se nato ojača zaradi tako imenovanega koreninskega pritiska. Tega povzročajo celice, ki se nahajajo v zunanji plasti korenin. Med delovanjem porabljajo energijo, ki jo v obliki sladkorja dobijo iz plasti prehranjevalnih celic, ki se nahajajo tik ob njih. Uspeva jim da pod pritiskom potiskajo raztopino vode in hranil proti sredini korenin. Če drevo ranimo ali požagamo, iz svežega lesa izstopa voden sok, ki pa ni sestavljen iz čiste vode, ampak vsebuje tudi raztopljene hranljive snovi. Da bi to mešanico lahko pognali v vrtoglave višine drevesa pa potrebujemo občutno večje sile, saj koreninski pritisk za to ne zadošča.
 Posamezne vrste dreves so se sposobne prilagoditi izjemno ostrim podnebnim razmeram |
Gibanje po deblu navzgor
Iz površine listov izpareva voda, dogajanje imenujemo transpiracija, poganjata pa jo veter in sonce. Ko v višjih delih drevesa začne primanjkovati vode, se ta začne pomikati navzgor zaradi sesalnega učinka, ta pa jo vleče skozi sistem drobnih cevčic, ki potekajo po deblu. Zaradi površinske napetosti nastajajo zelo velike sile, pri čemer se tekočina giblje iz širših v vedno tanjše cevčice. Pri tem nastanejo zelo tanki vodni stebrički, ki segajo od korenin do listov.
Ko na liste posije sonce in voda začne izparevati, drevo ne začne vleči vode iz korenin temveč iz lažje dostopnega elastičnega tkiva, iz iglic, listov in skorje. Šele ko se te zaloge izpraznijo, sledi črpanje vode iz tal. Z opazovanjem so dokazali, da praznjenje teh bližnjih zalog poteka v peristaltičnih valovih. Ti se najprej začnejo v drevesni krošnji in nato postopoma zavalovijo navzdol do korenin.
Neverjetne hitrosti pretoka
Premikanje vode skozi leseno deblo se, glede na vrsto drevesa, dogaja različno hitro. Hitrost pomikanja tekočine v deblu bukve znaša približno en meter na uro, v deblu hrasta pa celo do neverjetnih 40 metrov na uro. Rekorder po hitrosti pa so džungelske liane, v katerih izmerjena hitrost pretakanja znaša neverjetnih 150 metrov na uro. V iglavcih so ta dogajanja počasnejša, v njih se voda dviguje z največ 2 metra na uro. Iglavci v deblu nimajo dolgih cevčic, zato se voda navzgor pomika od celice do celice in pri tem prehaja skozi žepke, ki delujejo kot protipovratni ventili. Ko končno prispe do krošnje in tam izpari, odda povprečna smreka 10 litrov vode na dan, odrasla bukev do 30 litrov, hrast pa do 40 litrov. Prvak med drevesi pa je breza, ki v veliki vročini odda preko 100 litrov vode dnevno.
Stalno prilagajanje razmeram
Največja rezerva vode se nahaja v beljavi, ki se nahaja na zunanji strani debla, takoj pod skorjo, saj je osrednji del debla za transport vode ni uporaben. Med močnim izparevanjem se v vodovodnem delu debla ne spremeni skoraj nič, saj pomanjkanje vode drevo sproti nadomešča iz zalog v mehkih delih in dovajanjem iz korenin. Ob daljših sušah drevo zaustavi svojo rast in preneha množiti celice v rastni plasti, imenovani kambrij. Kadar je pomanjkanje vode izredno veliko, lahko velike napetosti v deblu povzročijo razpokanje. Zdrava drevesa se lahko takšnim razmeram uspešno upirajo, hitro rastoče bore pa lahko pomanjkanje vlage tako prizadene, da se posušijo in odmrejo.
Za potiskanje vode na višino 100 metrov potrebujemo zmogljive črpalke in pritisk višji od 10 bar, kar je tudi v visokotlačni tehniki spoštovanja vreden tlak. Gozdovi so bili že od davnine pribežališče in življenjski prostor človeka, zato je za ohranjanje ekološkega ravnotežja pomemben čisto vsak tihi zeleni velikan.
