Hud razkorak med znanstveno in laično javnostjo
Če verjamemo ali ne, so podnebne spremembe že zdavnaj prerasle v podnebno krizo, znanost pa jih naslavlja z novim izrazom: zlom podnebja. Če spremljamo novice o poplavah, plazovih, sušah ali požarih, ki se zaostrujejo zaradi podnebne krize, zasledimo zgolj poročanje o dogodkih in škodi zaradi divjanja vremena. Žal podnebna kriza in zeleni prehod za veliko ljudi veljata za prevaro stoletja. Ljudje so prepričani: »podnebje se je spreminjalo, vedno se bo«. O zlomu podnebja se dovolj resno razpravlja le na podnebnih srečanjih in v političnih krogih, z večjo zavzetostjo pa žal o resnosti podnebne krize poročajo redki mediji, tu in tam kakšen medij natančneje poroča o škodi kot posledici. Vendar lahko zgolj mediji prebudijo množice, da družba postopoma ozavesti nevarnosti, ki nam pretijo.
O problematiki smo se pogovarjali z Lučko Kajfež Bogataj, priznano klimatologinjo, ki je prepričana, da so podnebne spremembe za človeštvo veliko večja varnostna grožnja kot vse svetovne vojne ali terorizem.
Lučka Kajfež Bogataj, slovenska klimatologinja, ena izmed pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb
Kako ocenjujete letošnje temperaturne rekorde, kako skrb vzbujajoči so?
Rekordi se res kar vrstijo, še zlasti letos od junija naprej. In to v pri nas, v Evropi in po svetu. Imamo res globalni problem in podnebne spremembe res kažejo svoje negativne plati. Žal pričakovano in kdor se čudi, se po dvajsetih letih opozoril znanosti grdo spreneveda.
Se bodo temperaturni odkloni čez zimo nadaljevali, bomo znova deležni poplav?
Globalno gledano bo to ena najtoplejših zim, odkar merimo temperature. Zelo verjetno bo tudi pri nas nadpovprečno toplo, saj so morja in oceani izrazito nadpovprečno ogreti. To pa pomeni tudi več dežja in manj snega pozimi, kar lahko vodi v hitro naraščanje rek. Upajmo le, da bodo poplave manj obsežne kot poleti in jeseni.
Leto 2023 se potrjuje kot najbolj vroče leto v zgodovini človeštva, povprečne poletne globalne temperature so v letošnjem letu presegle vse rekorde. Posledica takšnega vremena so tudi ekstremne padavine in poplave.
Kako smo ozaveščeni v Sloveniji?
Ozaveščenost pri nas je bila vedno razmeroma na visoki ravni. Problem pa je bilo delovanje v pravi smeri. Zdaj se nam to že maščuje, ne samo tistim, ki so neposredno prizadeti zaradi vetra, poplav, toče ali suše. Maščuje se vsem davkoplačevalcem in drugim državljanom, saj bo stroške treba pokriti na račun vseh nas. Zaradi pomanjkanja pravočasnih ukrepov, ki bi vsaj malo ublažili divjanje vremena, bomo imeli nižje pokojnine, manj javnih dobrin in manj varnosti.
Zakaj veliko ljudi meni, da je globalno segrevanje prevara?
Verjetno zato, ker se raje postavijo v vlogo žrtve kot pa krivca. Za podnebne spremembe je v namreč veliki meri kriv naš življenjski slog in odvisnost od fosilne energije. Če pa jih zanikamo, si lahko v miru privoščimo vse, ne le tisto, kar potrebujemo, ampak vse, kar hočemo imeti.
Med njimi so tudi kakšni pomembni gospodarstveniki in znanstveniki, kaj je vzrok?
Večina znanstvenikov je prepričana, da so modeli za odkrivanje podnebnih sprememb koristno orodje za razumevanje podnebnih sprememb Obstajajo pa nekateri, ki izražajo nasprotovanje in ki so kritični do uporabe računalniških modelov za napovedovanje podnebnih sprememb. Menijo, da so ti modeli nepopolni in ne zajemajo vseh dejavnikov.
Kaj meni podnebna znanost, se podnebne strategije dovolj hitro prilagajajo stanju?
Znanost preseneča le hitrost dogajanj, saj se podnebne spremembe v nekaterih regijah odvijajo hitreje in siloviteje od izračunov. Žalosti nas, da naša opozorila, ki so bila pravočasna, niso naletela na prave odzive – ne pri politiki, prostorskih načrtovalcih, zavarovalnicah in tudi ne pri ljudeh. Podnebna znanost zato opozarja na nujnost prilagajanja novim razmeram, da bomo omilili škodo in stisko ljudi. Evropa se zaveda stanja in sprejema dobre strategije. Problem pa je implementacija. Mnoge države članice EU podnebnih sprememb sploh ne jemljejo kot krizni dejavnik in zavlačujejo z ukrepi za prilagajanje. Mnoge nimajo niti strategije niti prioritet. Žal je tudi Slovenija v tej skupini. Ukvarjali smo se z blaženjem, energetiko in izpusti, na prilagajanje pa pozabili.
Kaj za zaščito potrebujemo v Sloveniji, imamo strategijo?
Je še ni. Nanjo čakamo že kakšnih 20 let. Potrebujemo drugačno prostorsko načrtovanje, ki mora prerasti občinske meje. Vodi je na primer treba vrniti prostor, ki si ga itak jemlje sama. Treba je premisliti, kje in kako bomo kmetovali, kakšne sorte in pasme so primerne za novo podnebje. Prevetriti je treba zavarovalniško politiko in sheme, okrepiti mednarodno sodelovanje. In pa ozaveščati in izobraževati ljudi o tem, kako ravnati v času podnebnih sprememb.
Je še čas, da se prilagodimo?
Znanje imamo, a je razdrobljeno in včasih malce zastarelo. Ni pa povezano, ker nimamo ustrezne institucije, ki bi se ukvarjala s podnebnimi spremembami. Razni ad hoc ustanovljeni sveti in odbori ne morejo dolgoročno zagotoviti usklajenega, premišljenega in cenovno učinkovitega prilagajanja. Časa zmanjkuje, žal tudi volje ljudi, da bi konstruktivno in neobremenjeno sodelovali v javni obravnavi takih strategij. Upajmo, da so nas katastrofalne poplave vsaj malo streznile in da zdaj bolje razumemo izraz »podnebna kriza«.
Kaj vemo o globalnem segrevanju in okrepljenem učinku tople grede?
Pri globalnem segrevanju gre za nevarno povišanje temperature ozračja zaradi onesnaževanja ter dviga povprečne temperature Zemljinega ozračja in oceanov od konca 19. stoletja naprej. Če ne bi s tem prekoračili planetarnih meja, težava ne bi bila tako nevarna. Planetarne meje namreč predstavljajo različne sisteme zemeljskega delovanja, ki so odločilni za stabilne pogoje, ki jih nujno potrebuje človek. Povprečna temperatura ozračja na Zemlji se je v zadnjih 150 letih povišala za približno 0,66 °C in se bo v naslednjih sto letih predvidoma vzdignila za še 1,5–4 °C. Dejstvo je, da je globalno segrevanje posledica človeških dejavnosti. Naravni vzroki, kot so sončeva aktivnost in vulkanski izbruhi, so imeli ogrevalni učinek v prvi polovici 20. stoletja, od druge polovice 20. stoletja je njihov učinek hladilen.
Posledice globalnega segrevanja so za človeka zelo nevarne - višanje morske gladine, spremembe v količinah in vrstah padavin, širjenje puščav, taljenje ledu in ledenikov ter povečanje števila naravnih katastrof, kar posledično vodi do izumrtja vrst in sprememb v kmetijstvu, gospodarstvu in življenjskem prostoru.
Čeprav se količina toplogrednih plinov v ozračju ne bi več povečevala, bi se ogrevanje Zemlje in višanje gladine morij zaradi velike toplotne kapacitete oceanov nadaljevalo še več kot tisoč let. Znanstvenike danes skrbi, da je človek v zadnjih 250 letih umetno dvigoval koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju na vedno višjo stopnjo, predvsem z zgorevanjem fosilnih goriv in sekanjem gozdov, ki absorbirajo veliko ogljikovega dioksida. Od industrijske revolucije, ki se je začela okrog leta 1750, so je raven ogljikovega dioksida povečala skoraj za 38 odstotkov od leta 2009 in raven metana za 148 odstotkov.
Povezane vsebine
