Filozof stoik Seneca je bil poročen s sestro Cesarja Kaligule in zaradi prešuštva pregnan na Korziko. Od tam ga je mati bodočega rimskega cesarja Nerona poklicala nazaj, da ga je vzgajal in učil. S tem je postal eden najvplivnejših ljudi rimskega cesarstva, postal izjemno bogat in se leta 62 nenadoma umaknil iz javnega življenja, ter se kot običajen državljan posvetil svojim filozofskim idejam. Ljudje njegovega časa ga niso prav razumeli, ali pa ga niso hoteli. Šele čez čas se je pokazalo, kako dragoceni so bili njegovi nazori za prihodnje rodove. Ker je bil leta 65 vpleten v zaroto proti Neronu, je moral umreti. Bil pa je preponosen, da bi se dal ubiti drugim osebam, zato se je v skladu s svojimi nauki odločil za samomor, bolečine ob tem pa je prenesel s stoičnim mirom.
Filozofski nauki stoikov so že pred davnimi tisočletji vsebovali pomembne elemente, ki so se nanašali na odnos med ekologijo in etiko, iz česar je izšla ekološka etika. Stoiki vse popolne stvari označujejo, da so lepe. Lepo vsebuje vse elemente, ki so v domeni narave, saj je narava popolnoma simetrična. Poudarjali so štiri vrste lepote: pravičnost, hrabrost, zmernost in modrost. S stoiki se je v filozofiji prvič pojavil pojem dolžnosti. Poleg tega so bili stoiki deterministi in trdili, da vse kar se zgodi, se zgodi po nujnosti.
Osnovni moto stoikov je bilo življenje v skladu z naravo. Zato moder človek živi v skladu z naravo in svojim razumom, s tem pa doseže duševni mir. Cilj življenja stoika je torej odstraniti afekte, strasti, žalost in sočutje, s čimer doseže brezstrastje. Vsa čustva, ki niso umna je namreč treba odpraviti, ker so škodljiva. Poleg dobrega in zla so stoiki poznali še ravnodušnost kot nekakšno vmesno stanje. Iz tega sledi, da so tudi v slabih razmerah obdržali umirjenost, mirno prenašali udarce usode in se niso borili za izpolnjevanje svojih osebnih potreb.
Zaskrbljenost in strah sta čustvi, ki sta skoraj vedno posledica negotovosti in zelo redko izkušenj. Vsak, ki je zapadel po njun vpliv ve, koliko energije lahko izsesata iz človeka. Rešitev iz njunih krempljev je spoznanje, da se je potrebno soočiti s svojimi najhujšimi strahovi. Filozofi stoiki so velikokrat izvajali vajo ki so jo imenovali Obračanje ovir na glavo. Pri tem so mislili na poseben način obravnavanja problemov, pri čemer vsaka slaba stvar postane vir nečesa dobrega. Predstavljajmo si, da poskušamo pomagati nekomu in ta se temu upira. Namesto da svoje življenje še bolj zakompliciramo, nas vaja uči, da nas ta oseba s svojim obnašanjem v resnici usmerja in omogoča, da pokažemo nove vrline, na primer potrpljenje in razumevanje. Na ta način vse kar nam stoji na poti, postane pot.
Najbolj pogost stavek, ki ga izrekajo podjetniki je, da vedno izkoristijo ali celo ustvarjajo priložnosti. Za filozofe stoike je vse ena sama priložnost. Vaje za slabe čase so kot naročene za sodobne podjetnike, saj jim pomagajo premagovati ovire. Učijo kako slabo obrniti v dobro, kako spremeniti probleme v priložnosti in stalno opominjajo, kako je posameznik majhen, s čimer nato lažje kroti svoj velikokrat prenapihnjeni ego.
Stoicizem se še po eni značilnosti razlikuje od vseh drugih filozofskih naukov; njegov namen ni filozofiranje temveč delovanje. Ni orodje za intelektualne podvige temveč orodje, ki ga lahko uporabimo, da bi postali boljši podjetniki, boljši prijatelji in boljši ljudje. Stoiki nikoli ne poudarjajo negativnih pojavov, ampak negativna čustva spreminjajo v občutek miru in upanja.
Razvili so tudi tehniko nekakšnega odbijanja negativnih vplivov. Če nas drugi ljudje prizadenejo, je to njihov problem. Njihov značaj in dejanja niso naša. Če določimo, da nas niso prizadela, se ne bomo čutili prizadete. Če se ne čutimo prizadete, to tudi nismo. Vzklikal je še, pokažite mi človeka, ki ni suženj. Eni so sužnji spolnosti, drugi denarja, tretji ambicij, vsi pa so sužnji upanja ali strahu.
Seneca je trdil, da bi moral vsakdo, nekaj dni vsakega meseca, vaditi siromaštvo. Jej malo, obleci svoja najslabša oblačila, zapusti varnost svojega doma in udobje svoje postelje. Poglej v lice revščini in se vprašaj, ali je to tisto, česar sem se tako močno bal. Učil je, da pri tem misli na resnično in ne samo miselno vajo. Ni rekel „misli na to“ temveč „živi to“. Trdil je, da je udobje najvišja stopnja suženjstva, saj se ves čas bojimo, da nam bo nekaj ali nekdo vse to odvzel.
In če kdo po branju teh vrstic domneva, da želim s tem besedilom postaviti ogledalo delu človeštva, ki z divjim in brezobzirnim grabljenjem minljivih dobrin uničuje ljudi in planet, ima prav.