Na žalost je vsak dan bolj jasno, da so poročila o recikliranju plastike daleč od resnice, saj smo nadzor že davno izgubili. Prvi plastični izdelki so se pojavili pred 150 leti, danes pa so postali največja ekološka nevarnost na planetu.
V svetovnem merilu okrog 9% plastike recikliramo, 12% jo skurimo, ostali milijoni ton pa ležijo in plavajo naokrog. Letno v morje dodamo 8 milijonov ton plastike, zato se je prehranski krog zaprl, plastika je že na krožniku. Ta trenutek na planetu vsako minuto izdelamo 900.000 plastenk ter še gigantske količine embalažne plastike, skupna masa odpadne plastike pa se vsakih 20 let več kot podvoji. Proizvodnje ni možno zaustaviti, saj je plastika v vseh oblikah izjemno uporaben ter koristen in poceni material.
Prvi problem plastike je njena raznolikost. Reciklerji obravnavajo šest osnovnih vrst plastike, sedma pa je deklarirana kot “vse ostalo”. Med ostalo pa spadajo tisoči različic plastičnih materialov, ki jih izdelajo posebej za določen namen. Kemiki so sposobni brez naprezanja PET plastenko spremeniti v kevlarsko vlakno za neprebojni jopič, samo povsem čista mora biti, brez natisnjenih napisov ter brez pokrovčka. Kar pomeni, da lahko recikliramo samo povsem čisto in enovrstno plastiko. Obstoječi sistemi recikliranja so na žalost očitno neučinkoviti. Ćim se odpadki premaknejo v območje sortirnic, zanimanje nadzornikov in zakonodajalcev upade, zato se v želji za čim večjimi dobički tam dogaja marsikaj.
Ta trenutek končne rešitve problema ne pozna nihče, kroži pa nekaj idej, ki so vse bolj dolgoročne, časa pa zmanjkuje. Ločevanje mora biti izjemno natančno, saj 2,5% PVC v plastiki PTE naredi zmes neuporabno. Ena od možnosti je zmanjšanje dovoljenih različic plastike v javnem prometu in prepoved plastičnih vrečk. Do sedaj so v EU napovedali samo prepoved PVC slamic in pribora, z izgovorom, da sta to najpogosteje najdena predmeta na onesnaženih morskih obalah.
Področje odpadkov obvladujejo različni lobiji, od “kantarjev”, ki nam podstavljajo posode za ločevanje, do “sortirnikov”, kjer sta posodi samo dve, mokro in suho, ostalo reši sortirnica. Sledijo še različni Zeleni in varuhi okolja, ki imajo spet svoje ideje, v glavnem pa vse neučinkovite.
Finski strokovnjak in svetovalec svetovnih zdravstvenih in bančnih orgnizacij, dr. Mikko Paunio, pa je objavil svojo idejo za reševanje oceanov – “Zaustavimo recikliranje, rešimo oceane”. Ugotavlja da recikliranje nikjer ne deluje popolno, saj sortirnice uspešno ločijo le biološke odpadke za kompostiranje. Plastiko, konzerve in papir nato ločijo mehansko in ročno, sledi pranje z veliko porabo čiste vode, problem pa so odpadne vode in ostanek odpadkov, ki so nevarni in nezaželeni.
Morja polnijo s plastiko zlasti Kitajska in nekatere afriške in azijske države, zato bi čim več sežigalnic morali postaviti prav pri njih.
Avstrija, Belgija, Finska,Nemčija Nizozemska Danska in Švedska, so problem spoznale že pred leti in namesto sortirnic zgradile visokotemperaturne sežigalnice odpadkov. V njih kurijo komunalne odpadke, nereciklirano plastiko in kanalizacijsko blato, ki je tudi polno mikroplastike. Kljub zadržkom so prednosti velike, od skupne mase ostane do 20% pepela, ki po obdelavi gre na odlagališča ali v gradnjo cest. Sežigalnice morajo upoštevati stroge predpise glede emisij, zato je sežig bolj zdrav in okolju prijazen kot katerakoli druga vrsta ravnanja z odpadki. Vseh 32 švedskih sežigalnic je v 2009 skupaj izpustilo v ozračje le gram dioksina, s pridobljeno količino toplote in elektrike pa so zmanjšali porabo drugih energentov, zato se skupne emisije CO2 niso povečale.
