V enem prejšnjih uvodnikov smo pisali o resničnem dogodku v enem mariborskih blokov. Vanj se je priselila romska družina, ki je imela vsak dan na desetine obiskovalcev, ki so se pri njih vsi stuširali. Poraba vode je porasla za več kot 200%, plačevali pa so jo vsi, saj posameznih števcev v stanovanjih ni bilo. Tudi Romi niso naredili nič narobe, saj gostoljubnost ni prepovedana, poraba vode pa je po dogovoru obračunana po številu stanovalcev v posameznem stanovanju in ne po številu obiskovalcev.
Upor stanovalcev
Ko so videli kaj se dogaja, so stanovalci od skrbnika objekta zahtevali, da nemudoma doseže vgraditev števcev porabe vode, kar se je tudi zgodilo. Posamezne števce so namestili na več mestih v stanovanju, tako da z njimi merijo porabo na posamezni pipi, saj bi za sodobno predelavo instalacij stanovalci plačali celo premoženje, vgradnja pa bi trajala več mesecev. Števce plačujejo stanovalci tako, da del cene ob vsakem obračunu vode zajema tudi strošek nabave in vzdrževanja števcev. Vstopanje inkasanta in odčitavanje posameznega vodomera v stanovanja ni potrebno, saj vse števce odčitajo brezžično, iz vozila, ki se ustavi pred blokom.
Presenetljiva sprememba
Človek, ki je pripovedoval zgodbo je prvi sosed romske družine. Stene stanovanj niso preveč debele, zato se zvok tekoče vode v sosednjem stanovanju, odtekanje v kad ali v kuhinjski umivalnik, dobro sliši. V času velike porabe pred namestitvijo števcev so novi sosedje vodno razkošje dodobra izkoriščali, saj je bila skupna voda poceni. Takoj po vgradnji pa so kopalni obiski čudežno prenehali, zvoki odtekajoče vode, ker je pač nekdo pozabil zapreti pipo, pa so čez noč postali preteklost. Še sreča, da tehnika omogoča tako hitre in elegantne rešitve, saj bi v nasprotnem primeru med jeznimi stanovalci lahko prihajalo do hudih napetosti z nepredvidljivimi posledicami. •
slika 1: Načelo- kolikor porabiš- toliko plačaš- je osnova skupnega bivanja.
