Gledam in ne verjamem. Človek, ki je dovolj brihten, da ustanovi in vodi milijone dolarjev vredno podjetje, pri čemer mu uspe še zmagati na volitvah, trdi, da globalno pregrevanje ne obstaja. Na srečo pa najbolj zadrti in za to dobro plačani osebki, ki so zadnje desetletje trmasto ponavljali, da gre samo za teorijo zarote, danes priznavajo, da so okoljske spremembe posledica človeškega delovanja.
 |
Pravzaprav nad ravnanjem predsednika, ki obljublja renesanso premoga, ne moremo biti preveč presenečeni, saj sami ukrepamo na enak način. Investiramo v premog, oziroma še slabše, v lignit, in to v izjemno drago napravo, ki bi s svojim neučinkovitim delovanjem, z lahkoto finančno pokopala še kakšnega bolj bogatega posameznika.
Neizpodbitno je ugotovljeno, da je potrebno oddajanje CO2 in drugih toplogrednih plinov v okolje zmanjšati v tem stoletju, če hočemo globalno pregrevanje zadržati na meji 2°C. O tej točki razprava ni več potrebna, saj vse raziskave potrjujejo dejstvo, da nad to mejo, civilizacija kot jo poznamo danes, ne bo mogla več obstajati.
Zato prihodnost lahko temelji samo na 100% obnovljivih virih ter na dveh podvprašanjih: kako hitro lahko to dosežemo in koliko nas bo to stalo. Čeprav izgleda, kot da je na to nemogoče odgovoriti, pa izračuni že obstajajo. Resne kalkulacije panela IPCC, predstavljene lani na srečanju v Berlinu kažejo, da bi morali do konca stoletja vlagati v prehod na obnovljive vire 0,6 % letnega BDP posamezne države.
Seveda bomo našli eksperte, ki trdijo, da z obnovljivimi viri ni možno poganjati gospodarstva. Med drugim zagotavljajo, da brez nuklearnih elektrarn ali »čistega zgorevanja premoga« ne bo šlo. Pri tem stavijo tudi na zajemanje in skladiščenje toplogrednih plinov - CCS (Carbon Capture and Storage). Skratka, na vsak način želijo podaljšati uporabo sistemov, ki so nas ravno spravili v to godljo.
Pri tem kritiki namerno pozabljajo, da so hidroenergija, biomasa, sončne termalne elektrarne, geotermalni viri in veter na različnih koncih vedno na razpolago, ter da so Brazilija, Norveška in Nova Zelandija že ta trenutek skoraj stoodstotno preskrbljene z »obnovljivo« elektriko, ter da se Danci in Švedi zelo hitro približujejo temu cilju. Pozabljajo tudi, da bi lahko z zadostnimi skladiščnimi zmogljivostmi, zalogami komprimiranega zraka, velikimi baterijami, prečrpalnimi sistemi ter pametnimi omrežji, že danes pokrili skoraj vse energetske potrebe. Da to deluje so na raznih koncih sveta že davno potrdili z različnimi simulacijami in praktičnimi preizkusi. Elektrika bo morala prevzeti vse naloge v industriji in gospodarstvu, ter popolnoma zavzeti še področje transporta in ogrevanja, pri čemer je lahko za vzor kar današnja Danska.
Dobrih primerov je še veliko, način izvedbe v posameznih državah ali pokrajinah pa je potrebno prilagoditi značilnostim, od navad, terena, želja in pripravljenosti prebivalcev. V Teksasu so se, kljub nasprotovanju, prebivalci končno strinjali s postavitvijo daljnovodov od vetrnih parkov do večjih krajev. Nemci so s pomočjo sprejetega zakona omogočili začetek gradnje visokonapetostne trase med severom in jugom države. Na Danskem pa so se dogovorili, da bodo zaradi želja prebivalcev vse moteče nadzemne daljnovode zamenjali z visokonapetostnimi podzemnimi napeljavami do leta 2030.
V resnici imamo na razpolago zelo ozko časovno okno, v katerem moramo ukrepati. To je potrebno storiti preden nam klimatski fenomeni, ki se lahko iz neprijetnih hitro spremenijo v katastrofalne, možnost odločanja iztrgajo iz rok. Možna posledica je lahko tudi premik sprejemanja odločitev od demokratično izvoljenih vlad na službe za zaščito in reševanje in morda celo na vojaško področje.
Stoodstotno obnovljiva energetska prihodnost je tehnično dosegljiva že danes. Vprašanje pa je, ali je tudi politično izvedljiva.
Povezane vsebine
