Letošnje poletje je znova pokazalo, kako lahko preveč ali premalo vode povzroči ne le smrt tisočih, ampak tudi neizmerljivo gospodarsko škodo. Ruska suša in poplave v Pakistanu so deležne velike medijske pozornosti, istočasno pa zaradi suše trpi več kot sto milijonov ljudi v Aziji in Afriki, o katerih ne poroča nihče. Če bi vodo na planetu razdelili med Zemljane, bi bilo za slehernika na voljo do šest tisoč kubičnih metrov vode na leto. A sladkovodni viri in prebivalstvo so razporejeni zelo neenakomerno, zato okoli 1,2 milijarde ljudi čuti fizično pomanjkanje vode in živijo z manj kot 50 litri vode dnevno, okoli 1,6 milijarde ljudi pa ni vključenih v organizirano oskrbo z vodo ali pa si plačila zanjo ne morejo privoščiti. Le vsak sedmi Zemjan ima dovolj vode za svoje potrebe. Slovenci živimo v vodnem obilju, a statistiko kvari podatek, da še vedno več kot 180.000 Slovencev ni zajeto v sistemu javne oskrbe z vodo. Sedem tisoč Slovencev nima vode v hiši, okoli 30.000 prebivalcev se oskrbuje s kapnico, ki ni vedno količinsko in kakovostno zadostna, več kot 150.000 ljudi pa se oskrbuje iz vodovodov, katerih kvalitete vode nihče ne nadzoruje.
Pesticidi in bakterije
Navidezno obilje vode je oblikovalo naš malomarni odnos do voda in vodnega prostora. Na javno kanalizacijsko omrežje je v Sloveniji še vedno priključena le dobra polovica prebivalcev in manj kot pri tretjini se kanalizacija zaključi s čistilno napravo. Že leta naša podtalnica vsebuje pesticide in nitrate, najbolj v severovzhodnem delu Slovenije. Kraške izvire ogrožajo nelegalne deponije z izpiranjem mikropolutov in bakterij fekalnega izvora, ogroženo pa je tudi ekološko ravnovesje slovenskega morja. Voda je pač javna dobrina – torej dosegljiva vsakomur. V resnici pa je voda že dolgo tržno blago in z njo nekateri ustvarjajo izjemne dobičke, enostavno zato, ker jim eksternih stroškov nihče ne zaračuna, ampak jih plačamo davkoplačevalci.
Slabi vplivi se množijo
Urbanizirali smo poplavni prostor, pospešili odtok voda zaradi izsuševanja kmetijskih površin, z gradnjo namakalnih sistemov in vodnih energetskih objektov, vodnih zadrževalnikov in vodo-oskrbovalnih sistemov smo regulirali reke. Zato smo sposobnost zadrževanja vode in s tem tudi ekološke lastnosti vodnega okolja, zelo prizadeli. V povirnih delih gradimo akumulacije za zasneževanje smučišč, ceste pokrivajo prej propustne površine in preusmerjajo vodne tokove na površini in v tleh. Tlakovana dvorišča, skladišča in parkirišča pa še dodatno manjšajo sposobnosti zadrževanja vode v pokrajini. Umetni odtočni kanali in jarki ter utrjene struge povzročajo hiter odtok voda, s čimer v niže ležečih predelih ustvarjamo nove poplavne površine ali celo plazove. Na prvi pogled našteta dejanja ne vplivajo na vodni krog, a ko se število takih posegov poveča, se njihov vpliv ne le sešteva, temveč množi. Spremembe podnebja povzročajo močnejše nalive, ki jih spremljajo še povišane temperature in povečano izhlapevanje. Naj spomnim le na poplavljeno Mursko Soboto v letošnjem juliju. Tudi napoved gladin podzemnih voda ni obetajoča, saj se slednje na večini slovenskega prostora že leta vztrajno znižujejo. Največje zaloge podzemnih voda imamo v osrednji Sloveniji, najmanjše pa na skrajnem SV in skrajnem JZ države, ki sta hkrati območji z najmanjšimi količinami padavin in najpogostejšo sušo.
Ukrepati moramo takoj
Če kdo misli, da bodo vode že kako uspele po naravni poti ohraniti primerno količino in kakovost, se moti! Na bolje se bo obrnilo le z dejanji, predvsem Ministrstva za okolje in prostor, lokalnih skupnosti, podjetij, vladnih služb za regionalni razvoj in civilne družbe. Vlada mora zaračunati gospodarskim subjektom eksterne stroške, ki nastajajo ob onesnaževanju in rabi vode. Zlasti zaradi tega, ker tržno gospodarstvo ignorira škodo, ki jo povzroča okolju. Zato zmanjšajmo rabo vode v dejavnostih in gospodinjstvih, ustrezno očistimo odpadne vode in usmerimo gospodarski in regionalni razvoj, pri čemer moramo vedno upoštevati tudi bodoče podnebne spremembe.
 Zaloge vode se tudi na našem področju počasi a vztrajno manjšajo |
