256
Zaradi okužbe z smrtonosnimi bakterijami legionele, so v mnogih evropskih državah zaostrili predpise za pripravo sanitarne tople vode v javnih zgradbah. Tudi pri nas je potrebno pripraviti ustrezne nove predpise. Pri manjših sistemih (enodružinske ali več družinske hiše) je tveganje okužbe z bakterijami legionele manjše. Vendar pa je z ustreznimi ukrepi kljub temu potrebno morebitne okužbe zatreti že v samem izvoru.
Pogoji za nastanek okužbe
Za nastanek okužbe z bakterijami legionele mora biti temperatura vode v vodovodni mreži in grelnih telesih med 40 in 55 °C, z veliko vodnimi žepi in stoječo vodo v sami napeljavi. Za okužbo je značilno, da se ne prenaša s pitjem vode ali osebnim stikom, temveč z v zraku drobno razpršenimi kapljicami (aerosoli). Do okužbe pride najpogosteje pri prhanju. Izvori za okužbo so še vlažilniki zraka v klima napravah in hladilni stolpi. Vzrok za nastanek obolenja je odvisen od več dejavnikov: koncentracije bakterij, oziroma aerosola v zraku, časa zadrževanja oseb v okuženem področju ter odpornosti (imunosti) proti okužbi, ki z leti pada in je najnižja po 50. letu.
Manjši sistemi za pripravo tople vode
Ker se bakterije najuspešnejše razvijajo samo v ustrezno segreti vodi med 40 in 55 °C, je možna enostavna rešitev z segrevanjem vode nad 60 °C, kar bakterije uspešno uniči.
Tako segreta voda pa prinaša nevarnost opeklin z vročo vodo, predvsem pri otrocih, bolnikih, starejših osebah, pa tudi ostalih porabnikih sanitarne vode. Mnogi proizvajalci sanitarnih armatur so se aktivno vključili v boj proti tej bolezni. Razvili so posebne krmilne vložke, ki so vgrajeni v kopalniške in kuhinjske ter ostale armature. Z nastavitvenim obročem lahko sami nastavimo mešanje vroče vode s hladno (35 do 40%) in tako ob varčevanju z energijo tudi preprečimo možnost opeklin z vročo vodo. Pretok vode lahko omejimo na minimalno vrednost 6 l vode. S tem smo na samem izlivu armature preprečili opekline z vročo vodo, hkrati pa je v sami vodovodni napeljavi še vedno vroča voda, ki uspešno uničuje nezaželene bakterije.
Proizvajalci armatur so razvili tudi posebno tuš ročico, ki brez mešanja vode in zraka usmerja vodo skozi razmeroma velike odprtine brez ostrih robov izdelane iz posebnega silikonskega materiala, tako da se uporabnik pri tuširanju ne more okužiti z nevarno boleznijo. Za gibljive tuš cevi so na razpolago posebni priključki oziroma samodejni izpraznilni ventili, ki so montirani na spodnji strani armature in omogočajo avtomatsko izpraznitev cevi in tuš ročice po končanem prhanju.
Večji sistemi za pripravo tople vode, javne zgradbe
Pri rezervoarjih tople sanitarne vode s slojevito razdelitvijo temperature obstaja realna možnost za okužbo. Priporočljivo je redno odstranjevanje mulja, ki predstavlja dobro podlago za bakterije. Prav tako so nevarni redko uporabljeni cevni odcepi in razni žepi, ki jih je potrebno izločiti iz uporabe. Težiti je potrebno k temu, da se cirkulacija (cirkulacijski vod) izvede do iztočnega mesta. Tako lahko vsaj kratek čas dosežemo visoko temperaturo sanitarne vode in uničimo bakterije. Pri električnem segrevanje vode, ko nimamo vgrajenega cirkulacijskega voda, obstaja možnost, da se segrevanje vode vključi avtomatsko na 65 C (termična dezinfekcija). Razen tega obstajajo tudi naprave z UV žarki, ki se vgradijo v same cevi.
Da preprečimo opekline z vročo vodo, lahko neposredno pred iztočnim mestom oziroma skupnim grelnikom vode vgradimo ploščni prenosnik in preko njega s tekočo hladno vodo sanitarno vodo ohladimo na 40 °C. V delovnem listu (nemški DVGW – W 551) so predpisani tehnični ukrepi za preprečevanje obolenje z legionelami. Za večje sisteme, s prostornino grelnikov vode nad 400 litrov je potrebno biti pozoren predvsem na:
- Enakomerno segrevanje vode v grelniku z možnostjo predgretja vsaj enkrat dnevno nad 60 °C.
- Predvideti sistem s cirkulacijskimi vodi oziroma spremljajočim ogrevanjem (prekinitve naj ne bodo daljše od 8 ur dnevno).
- V skupni količini vode ki je v cirkulaciji naj znaša temperaturna razlika t = 5K.
- Izogibati se je potrebno gravitacijskemu kroženju vode.
Eden najvažnejših poostrenih predpisov (Nizozemska) je “Protokol o obratovanju”, s katerim je predvideno obvezno vodenje dnevnika obratovanja sistemov za pripravo tople vode. Dnevnik mora voditi vsak lastnik sistemov v velikih javnih zgradbah kot so šole, bolnice, hoteli, javna kopališča, vrtci, bazeni, športne dvorane itd. V dnevnik se mora vpisovati:
- Izmerjene vrednosti temperature tople in hladne vode na nekaj kritičnih točkah ob upoštevanju, da je najnižja dopustna temperatura tople vode nad 60 °C in tudi da najvišja dovoljena temperatura vstopne vode ne sme prekoračiti 25 °C. Merjenje je potrebno izvesti vsaj enkrat tedensko.
- Rezultate bakterioloških analiz, ki morajo biti narejene naj manj dvakrat letno.
- Rezultate rizične analize pred vsakokratnimi deli na instalacijah (v primeru dodajanja novih porabnikov in podobno) po metodi kritične analize kontrolnih točk (HACCP – Hazard Analysis of Critical Control Points).
- Metodo za preprečevanje nastajanja škodljivih mikroorganizmov.
Za preprečevanje okužbe nizozemski predpisi predvidevajo možne postopke za pripravo tople sanitarne vode, ki naj bi preprečili vsakršno možnost nastajanja bakterij. Postopki temeljijo na toplotni obdelavi vode, kloriranju, obsevanju z UV žarki, ozoniranju in pasterizaciji.
Toplotna obdelava
Za razvoj bakterij so ugodne temperature do 55 °C. Pri toplotni obdelavi moramo zato sanitarno vodo segreti nad 60 °C, da uničimo bakterije. Za njihovo uničenje je potrebno 3,5 minute. Pri tem moramo upoštevati, da bakterije pogosto naredijo tanek film na stenah cevi in da se rade zadržujejo na zelo težko dostopnih mestih (v navojih cevnih spojev, ohišjih armatur) kar bistveno zmanjša učinkovitost tega postopka.
Kloriranje, ozoniranje, uporaba UV sevanja
Pri kloriranju vode dodajamo v vodo prosti klor v količini najmanj 0,5 mg/dm3. Tako klorirana voda je smrtonosna za bakterije, prav tako voda, ki ji dodajamo ozon. Uporaba UV sevanja je najučinkovitejša metoda, ki pa je dražja od drugih postopkov.
Pasterizacija
Pri tem postopku sanitarno vodo najprej segrejemo nad 60 °C in potem ohladimo na 40 °C pri čemer izkoristimo vračanje toplote. Postopek je že dolgo poznan v živilski tehnologiji, pri obdelavi mleka. Za pasterizacijo vode potrebujemo ustrezno opremo (prenosnike, regulacijo), primeren prostor, zato ta postopek ni poceni.
Okužbo z legionelami je težko ugotoviti. Po statistiki, ki so jo naredili v Nemčiji, zboli 12 ljudi letno na 100.000 prebivalcev. Tudi pri nas bomo morali slej ko prej zaostriti predpise za pripravo tople sanitarne vode. Glede na trenutno stanje lahko rečemo, da se s to problematiko odgovorne službe pri nas vsekakor premalo ukvarjajo.
