Sanacija in zaščita temeljev pred vlago

Najbolj optimalna in toplotno najbolj učinkovita oblika temeljev pri sodobnih novogradnjah je prav gotovo temeljna plošča, ki jo lahko s spodnje strani v celoti »oblečemo« v toplotni ovoj, tako da lahko ohranja stabilno temperaturo prostorov nad njo. Večina obstoječih hiš pa stoji na točkovnih ali pasovnih temeljih, nekatere imajo slabo izvedeno hidroizolacijo ali pa je sploh nimajo, zato v konstrukcijo in notranjost hiše prodira vlaga. Rešitev je celovita sanacija in zaščita temeljev pred vlago in izvedba drenaže, kar pomeni precejšen gradbeni poseg in velik finančni zalogaj.

Sanacija temeljev je brez dvoma eno najbolj zahtevnih gradbenih del. »Vse se ’dogaja’ v zemlji in je zelo težko dostopno, izvajalec pa mora biti dobro strokovno podkovan in tudi iznajdljiv, da nov zaščitni ovoj stavbe izvede pravilno in kakovostno. Potrebujemo dobrega izvajalca gradbenih del, ki se spozna tudi na varjenje bitumenskih membran in uporabo pravilne toplotne in hidroizolacije pod terenom,« poudarja Nataša Iglič iz podjetja Fibran. Po njenih besedah mora celostna sanacija stavbe obvezno vključevati tudi sanacijska dela pri temeljih. »Zaporedje del je navadi takšno, da najprej odkopljemo teren, zavarujemo odkopane brežine in natančno pregledamo hidroizolacijo. Ta mora biti nepoškodovana in v dobrem stanju, v nasprotnem primeru jo je treba izvesti na novo. Na sloj hidroizolacije zalepimo sloj toplotne izolacije, ki ohranja svoje karakteristike tudi v vlažnem in mokrem okolju. Proizvajalec to dokazuje z uradnim dokumentom – z Evropsko tehnično oceno (ETA),« pravi sogovornica in svetuje, da naj bo debelina toplotne izolacije pod terenom primerljiva z debelino toplotne izolacije na fasadi. Vse skupaj se nato zasipa z drenažnim slojem minimalne širine 20 centimetrov, dodati je treba še filtrni sloj in zasipati z zemljino.

Horizontalna in vertikalna hidroizolacija

Na temeljih in vkopanih delih hiše mora biti hidroizolacija horizontalna in vertikalna, obe pa morata biti spojeni in kakovostno položeni, brez rež, če želimo, da kapilarna vlaga ne bo našla poti v zidove. Za horizontalno hidroizolacijo se običajno uporabljajo materiali na osnovi bitumna, s katerimi se obložijo površine med temeljem in ploščo. »Zaščitne obloge na osnovi bitumenske emulzije, izboljšane z umetnimi snovmi, ki ne vsebujejo topil, so primerne za površine, zasute z zemljo, stebre in zaščitne zidove iz armiranega betona, za zunanje betonske stene in temelje v zemlji,« pravijo v podjetju Sika. Tovrstne obloge so okolju prijazne, se hitro sušijo tudi pri neugodnih vremenskih pogojih, so dobro obstojne, dobro se oprimejo tudi vlažnega betona in so odporne proti nastajanju plesni.

Vertikalno hidroizolacijo je treba vgraditi na v zemljo vkopane stene, in sicer do skrajne globine temeljev (običajno je ta globok 60 centimetrov). Čez plast hidroizolacije je treba položiti še plast toplotnoizolacijskega materiala, ki bo hidroizolacijo ščitil pred mehanskimi poškodbami – običajno se uporabi ekstrudirani polistiren ali drug podoben vodoodporen material, ki mora segati od dna temeljev do vrha hidroizolacije.

Predvsem pa ne smemo pozabiti na izvedbo drenažnega kanala, ki bo meteorni vodi omogočal odtekanje stran od zidov. Drenažne cevi položimo v naklonu okrog objekta na dno izkopa, v višini pod dnom temelja. Zaščitimo jih z gradbenim filcem, da se ne zamašijo z  blatom, nato izkop v širini približno pol metra zasujemo z drenažnim nasutjem, ki prepušča meteorno vodo do drenaže. Preostanek izkopa zasujemo z izkopanim materialom, pri čemer je pomembno, da ga od drenažnega nasutja ločimo s filcem. »Na ta način zemlji onemogočimo, da bi se infiltrirala v drenažni sloj in preprečila njegovo funkcijo. Seveda je izbira filtra prav tako pomembna, boljši so filtri narejeni iz polipropilenskih (PP) vlaken, ki so odporna proti trganju in ne pijejo vode. To pomeni, da v tej plasti ne prihaja do zamrzovanja vode,« pravi Nataša Iglič in doda, da je pri drenažah pomembno predvsem, da je frakcija večja kot 16/32, torej kapilarni dvig vode ni mogoč. Funkcija drenaže je namreč, da voda čim prej odteče in se ne zadržuje ob stavbi. Če je talne vode v predelu temeljev več, bo morda treba narediti tudi drenažo s površin pod samo hišo. Drenažno vodo je najbolje speljati v ponikovalnico, najpogosteje pa se spelje v meteorno kanalizacijo.

Ustrezno zasnovani temelji

Če temelji niso ustrezno dimenzionirani na premike terena ali če njihova podlaga ni ustrezno pripravljena, lahko pride do poškodb objekta, ki se najpogosteje kažejo kot razpoke na zidovih in konstrukcijskih elementih.

Točkovni temelji so primerni za dobro nosilna in malo stisljiva tla, največkrat se uporabljajo za stanovanjske hiše z zasnovano okvirno konstrukcijo. Pasovni so primerni srednje do dobro nosilna in srednje do malo stisljiva tla, običajno se uporabljajo za hiše z masivnimi zidovi, lahko tudi za montažne hiše. Na slabo nosilnih tleh je treba zagotoviti dovolj veliko površino prenosa obtežbe v tla, zato se v tem primeru uporablja temeljenje na plošči, ki se je uveljavilo pri montažnih hišah, predvsem pa pri nizkoenergijskih, pasivnih in skoraj ničenergijskih, pri katerih mora toplotni ovoj hišo »objemati« v celoti. Za najbolj neugodna tla je rezervirano globoko temeljenje na pilotih, saj lahko le z njimi zagotovimo zadostno nosilnost in dovolj majhne posedke objekta.

Vlaga v kleti

Vlaga v kleti ali pritličnih prostorih je lahko posledica več dejavnikov. Preden se na slepo lotimo menjave hidroizolacije, velja dobro premisliti, ali je za vlago v prostoru sploh kriva slaba hidroizolacija. »Med razloge za vlažen prostor lahko spada tudi slabo prezračevanje in slabo odvajanje vlage, ki naravno nastane zaradi uporabe prostora, pojav kondenzacije in plesni je lahko tudi posledica izrazitih toplotnih mostov. Svet gradbeništva ni nikoli črno-bel, zato tudi ni neke optimalno najboljše rešitve za izvedbo hidroizolacije, vse se mora prilagajati dejanskemu objektu in njegovim specifikam, zato se je vedno dobro posvetovati s strokovnjakom, preden se odločimo za kakršen koli poseg,« svetuje Nataša Iglič.

Sanacije vlage v kleti se je dobro lotiti z obeh strani – tako v notranjosti kleti kot na zunanji strani. Z vlažnih zidov je treba odstraniti navlaženi omet do višine pol metra nad vlago, tlak pa je treba odstraniti v celoti, do obstoječe hidroizolacije. Sočasno na zunanji strani odkopljemo zasip okrog hiše, do dna temeljev, izkop naj bo širok vsaj dobrega pol metra, kolikor potrebujemo za delo in rokovanje z materialom. Če horizontalna hidroizolacija med zidovi in temelji ni več ustrezna, je treba pod zidove v ravnini temeljev namestiti novo hidroizolacijo, ki bo preprečevala dvig kapilarne vlage. Ena možnost je vstavljanje hidroizolacijskih slojev med zidove in temelje v segmentih po en meter. Druga možnost je injektiranje zidu tik nad temeljem v višini pol metra, ki se izvede tako z zunanje kot tudi z notranje strani.

»Uporabimo lahko vodoodbojno pasto, ki jo iztisnemo v vrsto izvrtin v maltni plasti med gradniki zidu. To lahko naredimo z ročno pištolo, ne potrebujemo posebne injektirne črpalke. Pasta v vlažnem zidu tvori vodoodbojno pregrado, ki preprečuje nadaljnje dvigovanje vlage,« navajajo v podjetju Sika in dodajajo, da je pasta primerna za obvladovanje kapilarne vlage na skoraj vseh vrstah zidu – iz opeke, votlakov, kamna, grušča …

Hidroizolacija balkonov in teras

Površine teras in balkonov so izpostavljene vremenskim vplivom in če niso ustrezno zaščitene in zatesnjene, voda prodira v betonski estrih, površina začne propadati, zaključna obloga lahko odstopi, prav tako začne odstopati in odpadati omet s fasade na stiku z balkonsko konstrukcijo, nastanejo lahko tudi druge poškodbe. V podjetju Mapei so razvili hidroizolacijski sistem – hodroizolacija balkonov in teras – za tesnjenje, ki tudi v ekstremnih pogojih zagotavlja popolno tesnost, odlično prilagodljivost in trajnost: »Hidroizolacijo nanašamo v dveh slojih pod talno oblogo, kar ima v primerjavi z običajnim tesnjenjem velike prednosti. Bistvena prednost je v izboljšanju odpornosti podlage na cikel zmrzovanja in tajanja, hkrati pa prepreči izcvetanje na fugah in površinah poroznih oblog. Pravilna izvedba tesnjenja zagotovi visoko kakovost bivanja z bistveno manjšimi stroški vzdrževanja.«

Preden pa se lotimo sanacije, je pomembno, da je podlaga pripravljena z ustreznim nagibom, da voda ne zastaja na površini.