Bogate države in gospodarske družbe so si samo v prvih šestih mesecih letos v revnih državah zagotovile rodovitno zemljo, ki po površini ustreza polovici rodovitne zemlje v Evropi
Avtor: Darja Kocbek
Število ljudi na zemlji se bo do leta 2050 predvidoma povečalo na devet milijard, torej nas bo dve milijardi več kot zdaj. Potreba po hrani se bo že v prihodnjih 20 letih povečala za 50 odstotkov. Letos bo na svetu prvič lačna milijarda ljudi. Te hude napovedi za nekatere že danes pomenijo posel. Več ko bo lačnih, dražja bo hrana in večji bodo zaslužki tistega, ki bo imel v lasti rodovitno zemljo. Zaradi tega bogate države in hitro rastoče države, pa seveda tudi investicijski skladi in druge družbe, ki računajo na 20- ali 30-odstotne dobičke, v revnih državah, zlasti v Afriki, vse bolj hitijo kupovat rodovitno zemljo. Vodja mednarodne organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO) Jacques Diouf je že lani jeseni posvaril, da ti nakupi pomenijo novi kolonializem. Oglasil se je, ko so se prebivalci Madagaskarja uprli, ker je vlada z južnokorejsko družbo Daewoo podpisala pogodbo o brezplačnem najemu 1,3 milijona hektarov zemlje za 99 let.
Daewoo se je moral v pogodbi zavezati le, da bo za obdelovanje te zemlje najel domačine, da bo gradil šole, ceste in pristanišča. Ker mu je vlada oddala v najem več kot polovico obdelovalne zemlje v državi, večina od 20 milijonov prebivalcev Madagaskarja pa se preživlja s hrano, ki si jo kot majhni kmetje pridelajo sami, so se ljudje uprli. V demonstracijah je umrlo okrog 130 ljudi, več sto je bilo ranjenih. Daewoo pogodbe zaradi politične nestabilnosti v državi (še) ni uveljavil.
Poleg Južne Koreje zemljo v državah v razvoju, zlasti v Južni Ameriki, na območju nekdanje Sovjetske zveze in v vzhodni Afriki, na veliko kupujejo še Libija, države z Arabskega polotoka in Japonska, pa tudi Kitajci in Indijci. Britanski časopis Guardian je v začetku julija poročal, da so si bogate države in družbe po podatkih organizacije FAO samo v prvih šestih mesecih letos v revnih državah zagotovile rodovitno zemljo, ki po površini ustreza polovici rodovitne zemlje v Evropi. Lani so že pokupile 10 milijonov hektarov zemlje. Toda natančnih podatkov nima nihče, ker jih nihče ne zbira, pa tudi težko je priti do njih. Večinoma so na voljo le tisti, ki so objavljeni v medijih.
Investitor potrebuje šibko državo
Savdska Arabija ima 500 tisoč hektarov njiv v Tanzaniji. Demokratična republika Kongo se s skupino poslovnežev iz Južnoafriške republike dogovarja o nakupu 8 milijonov hektarov zemljišč za pridelavo soje in koruze. Indija je posodila denar 80 podjetjem za nakup 350 tisoč hektarov zemlje v Afriki. Vsaj šest držav je kupilo rodovitno zemljo v Sudanu, v državi, kjer je lakota najhujša na svetu in je 5,6 milijona ljudi odvisnih od mednarodne pomoči v hrani. »Ko hrane zmanjkuje, investitor potrebuje šibko državo, ki mu ne predpiše nobenih pravil, državo, ki dovoljuje izvoz žita, čeprav njeni prebivalci stradajo,« je za Spiegel priznal Philippe Heilberg, eden od ameriških podjetnikov. Takšno državo si je našel tudi sam, imenuje se Sudan. Oblast v tej državi po pisanju Guardiana tujcem ponuja kar 900 tisoč hektarov obdelovalne zemlje. Južna Koreja je recimo tam že kupila 700 tisoč hektarov njiv.
Ruski investitor Renaissance Capital je v Ukrajini kupil več kot 100 tisoč hektarov njiv, Morgan Stanley 40 tisoč hektarov, Libija 250 tisoč hektarov. Deutsche Bank in ameriška investicijska banka Goldman Sachs sta denar vložili v prašičje in perutninske farme na Kitajskem pod pogojem, da imata tudi pravico do kmetijske zemlje. Švedska družba Alpcot Agro je kupila 120 tisoč hektarov zemlje v Rusiji. Hyundai je plačal 6,5 milijona dolarjev za večinski delež v družbi Khorol Zerno, ki ima v vzhodni Sibiriji v lasti 10 tisoč hektarov zemlje. Kuvajt je najel 130 tisoč hektarov njiv za pridelavo riža v Kambodži. Egipt bo na 840 tisoč hektarih njiv v Ugandi prideloval pšenico in koruzo. Pakistan namerava državam na območju Perzijskega zaliva dati na voljo milijon hektarov kmetijskih zemljišč, Filipini 1,2 milijona hektarov …
Hektar za nekaj sto dolarjev
Več rodovitne zemlje ko bodo revne države prodale, več njihovih prebivalcev bo lačnih. Bogate države in podjetja za pridelavo hrane sicer najamejo domačine v revnih državah, toda ves pridelek takoj odpeljejo iz države. Po podatkih nemškega tednika Spiegel hektar rodovitne zemlje v Zambiji stane od 350 do 500 dolarjev, to je desetkrat manj kot recimo v Argentini in ZDA. Hektarski donos afriškega malega kmeta se zadnjih 40 let ni povečal, zato ga je mogoče zgolj z malo umetnih gnojil in umetnega namakanja zelo hitro bistveno povečati. V skladu z rastjo hektarskega donosa se poveča tudi dobiček investitorja. Britanka Susan Payne vodi največji zemljiški sklad v južnem delu Afrike, v lasti ima 150 tisoč hektarov zemlje, za katero namerava od investitorjev zbrati pol milijarde evrov. Ta kapital bo zlahka dobila, saj je na trgu na voljo ogromno denarja, njegovi lastniki pa iščejo možnosti za oplajanje. Takšnih naložb ne iščejo le hedge skladi, investicijski skladi, kmetijska podjetja, ampak tudi pokojninski skladi in celo univerze. Prve konference o trgovanju z rodovitno zemljo v New Yorku so se po pisanju Spiegla udeležili tudi finančniki z univerz, kot je recimo Harvard. Na tisoče velikih in majhnih investicijskih skladov po novem računa po novi formuli, katere bistvo je, da človek mora jesti.
Ameriški upravljavec premoženja BlackRock je ustanovil kmetijski sklad v vrednosti 200 milijonov dolarjev, od tega namerava 30 milijonov dolarjev porabiti za nakup rodovitne zemlje v revnih državah. Na Kitajskem živi 20 odstotkov svetovnega prebivalstva, ima pa le 9 odstotkov obdelovalne zemlje. Japonska je največja uvoznica koruze na svetu. Države na območju Perzijskega zaliva uvozijo 60 odstotkov hrane, njihovi vodni viri zadostujejo samo še za 30 let kmetovanja.
Japonci so na srečanju G8 julija v Italiji postavili vprašanje nakupov rodovitne zemlje v revnih državah. Predlagali so, da bi bilo treba sprejeti kodeks za takšne naložbe, ki bi hkrati zagotavljal koristi investitorjem iz razvitih držav in revnim državam. Voditelji so o tem razpravljali, a kodeksa še ni, ker se niso mogli dogovoriti za standarde.
Varne naložbe
Olivier De Schutter, posebni predstavnik za hrano v uradu visoke komisarke za človekove pravice pri OZN, po poročanju Guardiana ugotavlja, da se države, ki so v kriznem letu 2008 porabile veliko denarja za uvoz hrane, zdaj skušajo zavarovati. »To so špekulacije, stave o cenah v prihodnosti. To, kar se dogaja zdaj, je dokaz, da so države izgubile zaupanje v trge. Vemo, da bosta rast in upadanje cen prihodnja leta še večja. Cene kmetijske zemlje se bodo zvišale,« pravi De Schutter. Po njegovem mnenju bodo novi lastniki na petini zemlje pridelovali rastline za biogorivo. Ni pa tega mogoče z gotovostjo reči, saj ne napovedo vnaprej, kaj bodo pridelovali. Pogodbe, s katerimi revne države svojo zemljo oddajajo v najem ali jo prodajo, so pogosto slabe.
Hrana postaja nova nafta, ugotavlja Spiegel. Svetovne zaloge žita so se v začetku leta 2008 zmanjšale na najnižjo raven do zdaj in nagla rast cen, ki je temu zmanjšanju sledila, je bila podobna naftni krizi v 70. letih prejšnjega stoletja. Po svetu so se začeli nemiri, 25 držav je ustavilo izvoz hrane, med njimi nekatere največje izvoznice žita. Nato je lani prišla še gospodarska kriza. Srečala sta se strah pred lakoto in strah pred negotovostjo in nastal je novi kolonializem. Novost tega kolonializma je, da se države pustijo same osvojiti. Predsednik etiopske vlade je recimo rekel, da njegova država »gori za to«, da bi drugim lahko dala na voljo več sto tisoč hektarov zemlje. Turški minister za kmetijstvo pravi: »Vzemite si, kar hočete.« Laos je že lani prodal in oddal od 2 do 3 milijone hektarov njiv, to je 15 odstotkov obdelovalne zemlje, je poročal Guardian.
Spiegel ob tem sprašuje, kaj se bo zgodilo, če bodo nastale nove kolonije. Bodo novi tuji lastniki okrog njiv napeljali bodečo žico, da bi lačnim domačinom preprečili pobiranje pridelkov, ali jih bodo varovali vojaki? Nakup zemlje v tujini je politično občutljivo vprašanje. Večine takšnih poslov ne opravijo zasebniki, ampak vlade in državni skladi oziroma državna podjetja. Savdska Arabija z 800 milijoni dolarjev podpira družbe, ki v tujini pridelujejo »strateška živila«, kot so riž, pšenica, rž in koruza. Še v 90. letih prejšnjega stoletja je bila šesta največja izvoznica žita na svetu. Zdaj spodbuja pridelavo v tujini, ker varuje svoje vodne vire.
Kdor ima denar, kupuje vire
Prodaja zemljišč v Afriki tujcem je pogosto katastrofa tudi zato, ker je tam 50 odstotkov ljudi majhnih kmetov. Kdor izgubi svoje polje, izgubi vse. Ob tem pa število ljudi na planetu nezadržno raste: na minuto se jih rodi 154, to pomeni 9240 vsako uro, 221.760 vsak dan. In vsi hočejo jesti, piše Spiegel. »Kdor ima vire, nima denarja. Kdor ima denar, kupuje vire. Toda kaj je denar? Od kod prihaja? Uganite. Od surovin, ki jih imajo tisti, ki nimajo denarja. Afrika ima največje površine neobdelane rodovitne zemlje in največ lačnih ljudi na svetu. Mora biti razlog za to,« je v začetku leta na blogu napisal italijanski komik Beppe Grillo.
»Zemlja je zelo občutljiva stvar. Posledice sedanjega početja bodo lahko zelo hude, če ne bomo upoštevali preteklih izkušenj,« svari Steve Wiggins, izvedenec za razvoj podeželja na Inštitutu za čezmorski razvoj. Če bi bil svetovalec za politična tveganja, bi investitorje, ki v revnih državah najemajo in kupujejo zemljo, opozoril, da se spuščajo v zelo veliko tveganje. Ko ljudje nimajo več kaj izgubiti, sovraštvo raste in preraste v spopade. Devinder Sharma, analitik indijskega Foruma za biotehnologijo in varno hrano, prav tako napoveduje nemire. »Z nakupi zemlje si razvite države zagotovijo oskrbo s hrano, lokalnim prebivalcem pa ostaneta lakota in pomanjkanje hrane. Ostala jim bo tudi ekološka škoda, ki jo povzroča industrijsko intenzivno kmetijstvo, to je izčrpana zemlja, izsušeni vodni viri, zastrupitev s kemikalijami, uničeni gozdovi, izginjanje naravnih vrst,« opozarja Sharma.
V ameriškem inštitutu International Food Policy Research Institute menijo, da razvite države za nakup in najem zemlje v revnih državah na leto porabijo od 20 do 30 milijard dolarjev.
Vir: http://www.mladina.si/tednik/200932/hrana_postaja_nova_nafta
