Odkritje plina v Petišovcih ni osamljen primer. Ne gre za to, da bi bili Petišovci izjema, ampak da nova tehnologijo odpira pot do plina po vsem svetu. A tehnologija prinaša tudi negativne in neznane učinke.
V številnih predelih sveta geologi preiskujejo tla, ali se v plasteh glinenca, peščenjaka in premoga ne skriva plin, ki je bil doslej bolj ali manj nedosegljiv. Z novo tehnologijo, imenovano fracking, ki bi jo lahko opisali kot nadzorovani potresi, naj bi zdaj na plan spravili tudi ta plin: v Avstraliji in na Kitajskem, v Indiji in Indoneziji, v Latinski Ameriki in tudi v Evropi. Preiskali bodo ves planet.
Na Poljskem so oblasti v preteklih dveh letih podelile 70 koncesij za poskusne vrtine. Tudi v Kanadi je tekma za najbogatejša nahajališča v polnem teku, na čelu pa so Kitajci: koncern PetroChina je nedavno namenil 5,4 milijarde dolarjev za enega od kanadskih projektov.
Na plin pa najbolj pritiskajo Združene države Amerike: tam že črpajo na novo odkritih nahajališčih.
Približno polovica porabljenega zemeljskega plina v ZDA že izvira iz tako imenovanih nekonvencionalnih nahajališč. Poleg tega so že prehitele Rusijo, ki je bila doslej največja proizvajalka plina na svetu. »Imamo dvakrat toliko plina, kot imajo v Savdski Arabiji nafte,« se hvali teksaški vlagatelj T. Boone Pickens.
Navdušenje je toliko večje, ker se svet ravno spet boji vnovičnega pretresa zaradi cen nafte. Kriza na Bližnjem vzhodu je spet boleče ponazorila, kako zelo je svetovno gospodarstvo odvisno od zalog surove nafte v arabskem svetu – in kako občutljive so cene in rast na vsako spremembo na tem območju.
Z izbruhom nemirov v Libiji je mednarodni trg s surovinami v nekaj urah zajela panika. Cene nafte, ki so več mesecev nihale med 80 in 90 dolarji za sod, so v nekaj urah prestopile čarobno mejo sto dolarjev za sod (159 litrov) in so že prejšnji teden dosegle celo 117 dolarjev.
Za podražitev niti ni toliko krivo dejstvo, da je Libija med najpomembnejšimi dobavitelji nafte na svetovnem trgu. Udeleženci na borzi in trgovci so namreč živčni in se bojijo, da bi se kriza lahko razširila še na Združene arabske emirate in Savdsko Arabijo.
Tam so največje zaloge zemeljske nafte na svetu. Nemiri in morebitna prekinitev dobave bi cene nafte pognali v višave. Trenutne okrepitve svetovnega gospodarstva bi bilo tako konec – že spet.
Vse od prve krize s cenami nafte v 70. letih si industrijsko razvite države prizadevajo, da bi omejile svojo odvisnost od nafte iz držav članic Opeca, vendar pri tem niso zelo uspešne.
Potrebe sveta po energiji so ogromne, alternativne možnosti pa pičle. Zato bi lahko bila novo odkrita nahajališča plina tako pomembna.
Začela se je revolucija, katere razmah je presenetil tudi strokovnjake. Ameriški strokovnjak Daniel Yergin govori o doslej najpomembnejši energetski inovaciji v tem stoletju. Zaloge plina, ki bi jih bilo mogoče črpati, danes ocenjujejo za mnogo večje kot še pred nekaj leti; nove napovedi za dvakrat pa kar do šestkrat presegajo stare.
Nova svetovna plinska mrzlica bi tako lahko sprožila plaz, ki bi spremenil svetovni energetski trg in pretresel podjetja: koncerni, kot so Exxon, BP in Shell, ki jih že več generacij vidimo predvsem kot naftne družbe, zdaj v plin vlagajo milijarde.
Dobavitelji elektrike bodo morali razmisliti, ali se bo v prihodnje sploh še splačalo vlagati v termoelektrarne na premog. Dobavitelji plina pa se sprašujejo, kakšno prihodnost ima njihov poslovni model in kako naj se pripravijo na novo obdobje plina.
Pred komaj nekaj tedni je plinski koncern iz Essna, E.ON Ruhrgas, preselil svoj sedež na obrobje mesta v dva steklena stolpa, povezana z mostovi iz sijočega jekla. Pri vhodu so postavljeni razporedi prostorov, da se 2000 zaposlenih laže znajde. Podobno pomoč bi morda potrebovali tudi strategi koncerna: največji plinski trgovec v Evropi išče izhod iz krize, ki mu jo je zadal začetek črpanja plina iz nekonvencionalnih nahajališč.
Velika ponudba namreč duši cene, konkurenca lahko ponudi cenejše gorivo. Ruhrgas le za silo drži korak: »Čim več kubičnih metrov plina prodamo, tem večjo izgubo moramo pokriti,« se pritožuje šef Klaus Schäfer. Zadnji podatki o izgubi za polletno poslovanje znašajo skoraj pol milijarde evrov.
Schäfer je na čelu Ruhrgasa šele nekaj mesecev. Podjetje naj bi spet postavil na noge, vendar se vsi zavedajo, da so časi, ko so si evropski trg elegantno med seboj razdelili proizvajalci in trgovci, mimo. Marsikaj se bo spremenilo tudi za porabnike…
