Učinkovitost energetske učinkovitosti

Učinkovitost energetske učinkovitosti Ali precenjujemo prispevek učinkovitejše rabe energije k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov? Vlaganje v čiste vire energije je pomembnejše kot pa vlaganje v večjo energetsko učinkovitost, trdijo pri Breakthruogh Institute-u. Na sliki: pospravljanje gradbišča vetrne elektrarne na Griškem polju pri Senožečah.

Ali precenjujemo prispevek učinkovitejše rabe energije k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov?

Vlaganje v čiste vire energije je pomembnejše kot pa vlaganje v večjo energetsko učinkovitost, trdijo pri Breakthruogh Institute-u. Na sliki: pospravljanje gradbišča vetrne elektrarne na Griškem polju pri Senožečah.

Izboljševanje energetske učinkovitosti je danes mantra, ki jo ponavljajo tako rekoč vsi pristojni za ukvarjanje s podnebnimi spremembami. Hkrati je to, poleg vlaganja v raziskave in razvoj, tudi edina stroškovno učinkovita politika za odpravljanje posledic podnebnih sprememb, razlika je le v tem, da se naložba v večjo energetsko učinkovitost povrne v nekaj letih, vlaganje v raziskave in razvoj pa je lahko precej bolj dolgoročno in tvegano ter zato tudi manj privlačno, če si želimo hitrih in merljivih učinkov. Zato države upajo, da bo izboljševanje energetske učinkovitosti res prineslo rešitve. Evropska unija pričakuje, da bo učinkovitejša raba energije prispevala 40 odstotkov k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, h kateremu jo zavezuje kjotski protokol. Po nekaterih izračunih bi lahko izboljšanje energetske učinkovitosti pripomoglo k tretjini svetovnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, potrebnega do leta 2030.

Vendar ima stroškovno učinkovito povečevanje energetske učinkovitosti nekaj pasti, ki lahko po nekaterih scenarijih dejansko povzročijo povečano porabo energije na nacionalni oziroma globalni ravni, vsekakor pa vsaj nekoliko izničijo pridobitve iz vlaganja v učinkovito rabo energije – da torej vedno sprožijo odboj (angl. rebound), ta pa je neredko tolikšen, da izniči celotne prihranke zaradi povečane učinkovitosti (angl. backfire).

To, da lahko povečanje energetske učinkovitosti vodi v večjo izrabo posamezne tehnologije in s tem povečano porabo energije, ni nič novega. Že leta 1865 je angleški ekonomist William Jevons napovedal, da bi utegnilo povečevanje učinkovitosti parnih motorjev voditi v širšo rabo tehnologij na osnovi premoga in s tem dejansko povečanje rabe premoga – energije. Ni se zmotil. Med letoma 1760 in 1910 se je učinkovitost parnih motorjev povečala za 36-krat, raba energije pare pa se je v tem času povečala za 2000-krat.

Jevonsov paradoks, kot se imenuje ta pojav, je torej že dolgo znan. Morda pa je bil v današnjem času, ko je zmanjševanje porabe energije nujnejše kot kadarkoli doslej, nekoliko zanemarjen. Širše zanimanje zanj je vnovič spodbudilo prejšnji mesec objavljeno poročilo kalifornijskega miselnega trusta Breakthrough Institute, ki je prišel do ugotovitve, da svetu s stroškovno učinkovitim izboljševanjem energetske učinkovitosti nikakor ne bo uspelo doseči načrtovanih učinkov v boju proti podnebnim spremembam.

Obstaja več vrst odbojev, neposrednih in posrednih. O neposrednem odboju govorimo, če se strošek za neki energent z izboljšanjem učinkovitosti zniža, potrošniki se na to odzovejo s povečano porabo tega energenta, podjetja pa lahko pri enakih stroških za energijo ustrezno povečajo proizvodnjo in s tem izničijo prihranek. Kar se tiče potrošnikov, je najboljši primer približno 10-odstotni odboj pri izboljševanju učinkovitosti avtomobilov. Ker porabimo manj bencina, se vozimo nekoliko več. Pri stroških za ogrevanje je v razvitih državah odboj v obliki povečane porabe ob povečanju energetske učinkovitosti zanemarljiv, v državah v razvoju pa je lahko zelo velik…

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI

SORODNE VSEBINE