Pogosto se pozablja, da gre energetskim podjetjem, proizvajalcem biogoriva, zavarovalnicam, lobistom in drugim podpornikom zelene politike tudi za lastne interese
Maja letos je Mednarodni odbor za podnebne spremembe, ki deluje v okviru Organizacije združenih narodov, poskrbel za medijsko razburjenje z novim poročilom o obnovljivi energiji. Tako kot v preteklosti je odbor najprej objavil kratek povzetek, šele kasneje so sledili vsi podatki. Torej je bilo to, kaj bodo o ugotovitvah povedali novinarji, odvisno od tiskovnih predstavnikov.
Na začetku sporočila za javnost je pisalo: »Do sredine stoletja bi skoraj 80 odstotkov preskrbe z energijo na svetu lahko pokrili z obnovljivimi viri, če bi imeli možnosti za ustrezno javno politiko.« Navedbe so povzeli mediji po vsem svetu.
Prejšnji mesec je odbor objavil celotno poročilo hkrati s podatki, ki naj bi podpirali to presenetljivo optimistično trditev. Šele takrat je javnost izvedela, da poročilo temelji le na najbolj optimističnem modelu od 164, ki so jih preverili znanstveniki. In ta model izhaja iz ene same raziskave, ki je povezana s poročilom okoljske organizacije Greenpeace. Avtor tega poročila – zaposlen v Greenpeaceu – je med najpomembnejšimi avtorji poročila Mednarodnega odbora za podnebne spremembe.
Njegove trditve so nadgradnja domneve, da bo poraba energije po svetu občutno upadla. Glede na število ljudi, ki se na Kitajskem in v Indiji prebijajo iz revščine, je takšen razplet skrajno neverjeten.
Ko je odbor prvič zapisal to trditev, so okoljski aktivisti in podjetja, ki se ukvarjajo z obnovljivimi viri, odobravajoče ploskali. »Poročilo jasno kaže, da bi obnovljive tehnologije svet lahko oskrbele z več energije, kot je bo ta sploh potreboval,« se je širokoustil Steve Sawyer, generalni sekretar Mednarodnega sveta za vetrno energijo.
Takšno obnašanje – ko aktivisti in velika energetska podjetja družno pozdravljajo vse, kar namiguje, da bo treba zvišati nadomestila za drugačne vire energije – dobro povzema tako imenovana politična teorija o prekupčevalcih in baptistih, po kateri nasprotujoča si moralna stališča kljub vsemu pripeljejo k enotni odločitvi.
Teorija je nastala po izkušnjah na jugu Združenih držav Amerike, kjer so v mnogih okrajih zahtevali zaprtje trgovin ob nedeljah, da bi preprečili prodajo alkohola. Predpis so podpirale verske skupine, in sicer iz moralnih razlogov, vendar tudi prekupčevalci, saj so ob nedeljah tako imeli več posla. Politiki so podprli baptiste in njihove pobožne zahteve, skrivaj pa so za svoje kampanje sprejemali tudi prispevke kriminalcev.
Današnji podnebni prekupčevalci seveda ne počnejo nič protizakonitega. Kljub temu se pogosto pozabi, da gre energetskim podjetjem, proizvajalcem biogoriva, zavarovalnicam, lobistom in drugim podpornikom zelene politike tudi za lastne interese.
S teorijo o prekupčevalcih in baptistih laže razumemo druge pojave v politiki v preteklem desetletju, povezane z globalnim segrevanjem. Kjotski protokol, na primer, bi stal na bilijone dolarjev, vendar bi z njim dosegli praktično neopazno zajezitev svetovnih temperatur. Kljub temu so aktivisti zatrjevali, da moramo iz moralne dolžnosti omejiti izpust ogljikovega dioksida, pritrjevali pa so jim poslovneži, ki so si obetali dobiček…
