EU potrebuje enotno energetsko omrežje

Energetski načrt evropske komisije predstavlja možne scenarije, kako do leta 2050 do nizkoogljične družbe

Energetski načrt evropske komisije predstavlja možne scenarije, kako do leta 2050 do nizkoogljične družbe

 

Evropsko energetsko omrežje je zastarelo in nujno potrebno nadgradnje. Nadomestitev oziroma posodobitev obstoječega sistema bo stala veliko denarja, ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, v kaj naj vlagajo evropske vlade – v okolju prijazno energijo ali trda goriva in jedrsko energijo? Energetski načrt, ki naj bi začrtal evropske smernice za naslednjih 40 let in ki ga je sredi decembra predstavila evropska komisija, je prvi poskus iskanja odgovorov in rešitev v energetskem sektorju.

 

Stroški čiste energije enaki umazanim

V Durbanu v Južni Afriki na podnebnih pogajanjih 195 držav ni sprejelo nove podnebne zakonodaje, ki bi nadomestila iztekajoči  se kjotski sporazum. Raje kot to so se dogovorili, da bodo skušali skupni jezik najti do leta 2015 in dogovor ratificirati do leta 2020.


Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da so mnoge države navkljub podatkom, da se izpusti ogljikovega dioksida v našem ozračju kopičijo z veliko večjo hitrostjo kot sprva predvideno, celo zmanjšale prizadevanja za znižanje izpustov, med njimi tudi EU, ki je sprva drzno napovedovala zmanjšanje emisij za 40 odstotkov do leta 2020. Zdaj se je ustavilo pri 25 odstotkih. Kljub temu si EU prizadeva izpuste CO2 zmanjšati za 80 odstotkov do leta 2050, kar pomeni, da bi morala biti za dosego cilja skorajda brezogljična družba. Kako bo Evropa to dosegla z enako količino energije in konkurenčnostjo? Sodeč po analizi različnih scenarijev, predstavljenih v Energetskem načrtu 2050, je cilj mogoče doseči in hkrati s tem do leta 2030 ustvariti stabilno gospodarsko atmosfero.


Komisija je analizirala sedem različnih poti, po katerih naj bi se podal evropski energetski sektor. Slonijo na predpostavki zmanjšanja količine emisij za 85 odstotkov do leta 2050. Pot “business as usual” in pot obstoječe zakonodaje sta referenčni.

Scenarija, ki bi združeval obe obstoječi poti, ni, so pa zato predlagali pet poti zmanjševanja količine ogljikovega dioksida: scenarij energetske učinkovitosti, dobave raznolike tehnologije, obnovljivih virov energije (OVE) (obnovljivi viri energije naj bi pomenili 75 odstotkov vse porabljene energije in 97 odstotkov porabe elektrike oziroma 87 odstotkov vse proizvedene elektrike), shrambe za ujetje in skladiščenje ogljika (CCS) in scenarij jedrske energije. V družbi, napajani z OVE, bi premogovna in jedrska energija pomenili 1,5 in en odstotek količine končne porabe energije. Iz načrta je razvidno, da je dekarbonizacija energetskega sistema tehnično in ekonomsko izvedljiva, kar pomeni, da je zmanjšanje emisij ne le mogoče, ampak dolgoročno cenejše kot predvideno. Da bi to dosegli, je treba investirati v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije…


Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI