Slovenija je dežela z izjemnim naravnim kapitalom. Imamo obilico vode, nadpovprečno gozdnatost in biotsko raznovrstnost in veliko površino še neokrnjenih ekosistemov. Ekosistemske storitve, ki v zdajšnji tržni sistem ekonomije niso vključene in ne ovrednotene, postavljajo Slovenijo na enoto prebivalstva v sam svetovni vrh. Imamo dovolj kmetijskih površin, da bi bili prehransko neodvisni, in teoretično tudi dovolj velik potencial obnovljivih virov energije, da bi ob uporabi novih tehnoloških rešitev in ob maksimalni energijski učinkovitosti postali tudi energijsko neodvisni. Druga naša prednost je majhna gostota prebivalstva in tudi poselitveni vzorci, saj nimamo neobvladljivo velikih mest. Z družbenega vidika pa je naša prednost velika prilagodljivost prebivalstva na spreminjajoče se gospodarske razmere, kar smo v zadnjih desetletjih mnogokrat jasno pokazali. Tudi vrednote, ki so skladne s trajnostnim napredkom, so v Sloveniji še vedno trdno zasidrane, zlasti v starejši generaciji, čeprav dobivamo vtis, da se dnevno oddaljujemo od njih. Slovenci cenimo družino kot osnovno celico in cenimo neokrnjeno naravo, pa tudi zelo dobro (še) razumemo pomen vzdržnosti in solidarnosti. Naše slabosti pa so žal tudi številne. Prva je, da Slovenija nikoli ni iskala svojega modela razvoja. Če so nam ga v zgodovini vsiljevali najprej Habsburžani, pa kasneje Rusi, nato balkanski narodi, nam ga je v zadnjem obdobju Evropska unija. Nikoli si nismo vzeli ne časa ne poguma ali nismo premogli samozavesti, da bi svoj razvoj gradili ne le na svoji pameti, ampak tudi na tistih naravnih danostih, ki jih resnično premoremo in ki niso odvisne od trenutno veljavnega političnega ali ekonomskega modela. Zato je v Sloveniji vedno veljalo "tuje je boljše". Pa ne gre le za politične modele, lep primer za to so tudi številni industrijski izdelki: od nemških avtomobilov do italijanske keramike. Še zlasti usodno je bilo to v obdobju tranzicije, ko smo prevzemali neoliberalistične ekonomske sheme tako v gospodarstvu kot v mišljenju in še zlasti pri oblikovanju vrednot mlade generacije. Če je bilo prepričanje "tuje je boljše" pri starejši generaciji zlasti pri vrednotenju izdelkov ali organiziranosti podjetij, se je pri mlajši generaciji ta koncept prevesil v koncept hitrega netrajnostnega profita in potrošnje. Ta koncept je prevzel tudi dobršen del gospodarstva in žal tudi slovensko šolstvo in financiranje znanosti. Izobraževalni proces je postal izrazito inflacijski (financiranje na glavo), kar se odraža v veliki količini podeljenih spričeval, a v premosorazmerni nižji kakovosti znanja. Premajhno in nefleksibilno financiranje znanosti pa še vedno vodi v beg možganov in stagnacijo znanja doma. Najbolj pa je škoda, da ne prepoznamo naravnega kapitala, ki ga imamo, in številnih prednosti, ki nam jih ponuja pred drugimi evropskimi državami. Zato nikoli ne mislimo o svoji državi kot o bogati državi, ampak bolj o državi, katere BDP ni tako visok, kot bi si želeli. To nas ves čas navaja na miselnost, da ne moremo "preživeti" brez drugih. Ker ne cenimo naravnega kapitala, z njim seveda gospodarimo vse bolj ne-trajnostno. Še najbolj trajnostno (za zdaj) gospodarimo z gozdovi, najslabše pa z obdelovalnimi površinami (pozidave). Neprimerna postaja tudi širša raba prostora in nasploh prostorsko planiranje, ki je žal prepuščeno odločitvam občinske politike.
92
