Mura – naravna dediščina in kapital

Po 30 letih izkoriščanja se v Muro počasi naseljujejo njeni stari prebivalci, med drugimi tudi sladkovodna meduza. Ali bomo zamenjali naravno dediščino za peščico delovnih mest? Mura je mogočna slovenska reka, ki postane mejna reka v Ceršaku in se od nas poslovi na tromeji Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Prav zaradi svoje moči in bogastva Mura že več tisočletij vpliva na življenje ljudi ob reki. Po zastopanosti vrst velja za najbogatejšo nižinsko reko pri nas. Po pregledu ihtiofavne (ribjega življa) reke Mure v zadnjih 200 letih so strokovnjaki ugotovili, da v njenem povodju živi 60 vrst rib, dve vrsti piškurja, tri vrste rakov ter celo bogastvo ptic in žuželk. Srečamo lahko tudi vidro in redkeje celo bobra. Več vrst murskih rib je na rdečem seznamu, kar pomeni, da so pod posebno zaščito ali pod posebnim varstvom države. Izredno zanimiv je tudi dokaz obstoja sladkovodne meduze v Muri.

Po 30 letih izkoriščanja se v Muro počasi naseljujejo njeni stari prebivalci, med drugimi tudi sladkovodna meduza. Ali bomo zamenjali naravno dediščino za peščico delovnih mest?

Da bomo dokončno očistili podtalnico Mure, ki v apaški dolini predstavlja vir pitne vode, bomo potrebovali še od 60 do 200 let, kolikor traja naravni tokokrog za popolno zamenjavo podtalne vode.

(Društvo Tabrih)
Da bomo dokončno očistili podtalnico Mure, ki v apaški dolini predstavlja vir pitne vode, bomo potrebovali še od 60 do 200 let, kolikor traja naravni tokokrog za popolno zamenjavo podtalne vode.

(Ribiška družina Mura Paloma)

Mura je mogočna slovenska reka, ki postane mejna reka v Ceršaku in se od nas poslovi na tromeji Slovenije, Hrvaške in Madžarske. Prav zaradi svoje moči in bogastva Mura že več tisočletij vpliva na življenje ljudi ob reki. Po zastopanosti vrst velja za najbogatejšo nižinsko reko pri nas. Po pregledu ihtiofavne (ribjega življa) reke Mure v zadnjih 200 letih so strokovnjaki ugotovili, da v njenem povodju živi 60 vrst rib, dve vrsti piškurja, tri vrste rakov ter celo bogastvo ptic in žuželk. Srečamo lahko tudi vidro in redkeje celo bobra. Več vrst murskih rib je na rdečem seznamu, kar pomeni, da so pod posebno zaščito ali pod posebnim varstvom države. Izredno zanimiv je tudi dokaz obstoja sladkovodne meduze v Muri.

Naš del reke je nedotaknjen

S svojim tokom je Mura v zadnjih stoletjih spodbudila nastanek naselij. Njeno naravno bogastvo je bilo izkoriščeno predvsem kot vir energije in vir pitne vode. Stoletja pa tudi kot vir hrane. Ob koncu 18. stoletja je bila struga Mure začrtana z regulacijo brežin. Od prvotne površine Murinega povodja je po regulaciji ostala le še petina poplavne površine, posledice tega so nekontrolirane poplave. Čeprav je reka omogočila gospodarski razvoj naših krajev ob svoji celotni strugi, pa je zaradi dolgotrajnega izkoriščanja utrpela prekomerno onesnaženje. V sedemdesetih letih 20. stoletja je njena voda že na dnu kakovostne lestvice vode. Avstrijske elektrarne so ustavile naravni tok transporta proda, posledično se Mura poglablja. Zaradi onesnaženosti so bile tik pred izginotjem vse salmonidne vrste rib (sulec, lipan, postrvi). Mura se je kot življenjski prostor mnogoterih vrst skrčila na minimum. Tisto, kar je kljub veliki onesnaženosti reke uspelo ohraniti življenje v Muri, je bil hiter tok, ki ima izredno prečiščevalno vlogo, in bogatenje s kisikom, ki je bistveni faktor preživetja organizmov. Prav tako pa dejstvo, da je Mura od jeza v Ceršaku pa do jeza v Džerdapu v dolžini 1100 kilometrov neprekinjena in omogoča selitve rib. Po izgradnji čistilnih naprav na celotnem povodju Mure (razen v Gornji Radgoni) spada danes Mura v 2. kakovostni razred po kvaliteti vode. Ribje populacije se obnavljajo, vračajo se celo plemenite ribe, kot sta sulec in lipan. Biološko stanje Mure je trenutno ugodno. Uspelo nam je ohraniti biotsko raznovrstnost, kljub temu da naš del Mure (od Ceršaka do prehoda Mure v notranjost države) zaradi gospodarskih interesov ni pod zaščito Nature 2000. Čeprav ima Avstrija na Muri elektrarne, jo je istočasno zaščitila z Naturo 2000. Delov reke, kjer so elektrarne, ni več mogoče revitalizirati ali spodbuditi avtohtone populacije živali. Dele rek, ki pa niso zajezeni, so sosedje revitalizirali, kot nalagajo direktive EU. S stališča energetskega izkoriščanja je to res nepravično, a vendar imamo mi reko nedotaknjeno in priložnost, da naredimo nekaj prav.

Kupovanje naravne dediščine

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se načrtovalci razvoja zagledali v reko Muro in si na njej zamislili dvanajst vodnih elektrarn z zbirnimi jezeri. S tem bi elektrike lačni industriji malo podaljšali nezadržno hiranje, neubogljivo reko, ki spreminja strugo kar po svoje, pa bi končno okovali v nasipe, ravno začrtane na risalni mizi. Zgodilo pa se je nekaj, kar je bilo do tedaj v socializmu nepojmljivo. Ljudske množice so se skupaj z naravovarstveniki zamislim uprle, rodilo se je zeleno gibanje, ki je bilo prva uspešna opozicija komunistični oblasti.

Omenjeni projekt je bil ustavljen zaradi spoznanja ljudi, da so odvisni od narave in da je to edino pravo bogastvo, ki ga narod ima. Narava je namreč varovalo pred dogodki, ki jih ne znamo napovedati. Danes, več kot 25 let kasneje, ko se je ljudstvo skupaj z naravovarstveniki uprlo gradnji hidroelektrarn na Muri, smo pred novimi izzivi. Stare ideje o gradnji elektrarn na naši Muri so ponovno aktualne. Zgodba iz osemdesetih let se ponavlja. Kaj se je spremenilo v tem času? Spremenila sta se politični in gospodarski sistem. Glas ljudstva je dobil večjo vlogo, hkrati pa je pohlep kapitala, ki pozna le gospodarsko rast in dobičke, presegel vsakršne meje. Peščica ljudi, ki želi svoj osebni finančni kapital obogatiti, bo zastavila naš skupni življenjski prostor. Prisvojila si bo naravno dediščino, ki ni le last celega naroda, pač pa si jo ljudje ob Muri delimo tudi z drugimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. V zameno za uničenje naravnega krogotoka in ravnovesja pa ljudstvu ponuja peščico delovnih mest. Ribiškim družinam, katerih namen je čuvati naravo v njeni prvobitnosti, pa ponuja sodelovanje. Z denarnim nadomestilom naj bi društva kupovala primerke uničenih vrst živali in jih ponovno naseljevala v Muro. S tem, ko bomo v Muro vlagali ribe, za katere ni naravnih pogojev za preživetje, bomo ribiči zadostili samo svojim športnim potrebam po ribolovu. Po takšni miselnosti, ki jo tukaj moramo razgrniti, bomo ribiči podaljšana roka kapitala. Namesto da bi čuvali, kar smo prejeli, in to čim bolj neokrnjeno predali zanamcem, bomo postali poceni sluge kapitalu. Ob vsem vedenju, ki sta ga stroka in glas ljudstva prvič uspešno obranila sredi osemdesetih let, je zamenjati naravno dediščino za peščico delovnih mest in skromno odškodnino ne le zgrešeno, pač pa tudi neodgovorno.

30 let za delno okrevanje Mure

Voda je eksistencialnega pomena za nas in še bolj za naslednje rodove. Prav zato je pomembno, da se o tako pomembnih odločitvah odkrito pogovarjamo in se seznanimo vsaj s tistimi posledicami gradnje elektrarn, ki jih že danes lahko napovemo. Onesnaževanje voda povzroča tako resne globalne posledice, da jih občutimo v zelo kratkem časovnem obdobju. Naravno bogastvo Mure je bilo uničeno v nekaj desetletjih industrializacije in intenzivnega kmetovanja. Potrebovali smo 30 let, da smo reki delno povrnili njene naravne prebivalce. Da bomo dokončno očistili podtalnico Mure, ki v apaški dolini predstavlja vir pitne vode, bomo potrebovali še od 60 do 200 let, kolikor traja naravni tokokrog za popolno zamenjavo podtalne vode. Lahko se pretvarjamo, da se to nas ne tiče, in kupujemo ustekleničeno pitno vodo v trgovinah. Vprašanje pa je, kako dolgo bomo tako lahko živeli. In ali ne bodo vse bolj redki naravni viri vode postali privilegij le še za tiste, ki bodo svoj osebni kapital na naš skupni račun dovolj obogatili, da si bodo vodo lahko privoščili. Ostali, ki sedaj nemo opazujemo, kako ljudje iz gospodarstva in politike uničujejo naše skupno naravno bogastvo, pa bomo ostali žejni in lačni.

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI