Neutrudljiva moč peska

Pesek že od pradavnine velja za enega najimenitnejših gradbenih materialov, sestavljen je iz številnih protislovij, hkrati je enostaven in kompleksen, miroljuben in uničevalen, vedno enak, a nikoli isti. Kadar ga veter odnaša s seboj in ob tem naleti na trden kamen, ga skozi trenje počasi kruši ter tako spreminja stoječe gore v premikajoče peščene nasipe. Gre za izredno fascinanten naravni pojav, ki v sebi hkrati skriva eno najbolj destruktivnih sil na zemlji – zapuščavljanje oziroma dezertifikacijo.Z vsakim novim zrncem se “moč” puščave poveča in le redke naravne ovire lahko kljubujejo njenemu neutrudnemu udaru. Apetit peska po novem ozemlju je skorajda neustavljiv; v Nigeriji se puščava vsako leto pomakne za 600 metrov naprej v rodovitna območja. Tamkajšnji prebivalci lahko tako vsak dan prisostvujejo izgubi celega metra zemlje in si z malo truda izračunajo točen datum, ko bo pesek prispel do njihovih hiš in jih pričel ogrožati.Zrnce na zrnce – puščavaSuha območja v tem trenutku obsegajo več kot tretjino zemlje. Petino tega tvorijo puščave, večino pa močno izsušena območja, kot je Sahel. Nedvomno najbolj ogrožen kontinent je namreč prav Afrika, kjer so samo v 60. in 70. letih močne suše opustošile prebivalstvo in pahnile več kot tri milijone ljudi v odvisnost od prehrambne pomoči zahodnega sveta. A to je zgolj začetek mnogo resnejše problematike, ki naj bi po raziskavah Univerze Združenih narodov do leta 2025 povzročil tolikšno škodo, da bodo afriške države s preostalo rodovitno zemljo uspele nahraniti zgolj četrtino svojega prebivalstva.

Zaradi dezertifikacije bo v prihodnjih desetletjih resno ogrožena svetovna pridelava hrane

Kmetje poizkušajo utrditi peščene sipine tudi s sajenjem trave, za tovrstne projekte pa namenijo milijarde dolarjev.

(Reuters)
Kmetje poizkušajo utrditi peščene sipine tudi s sajenjem trave, za tovrstne projekte pa namenijo milijarde dolarjev.
Pesek že od pradavnine velja za enega najimenitnejših gradbenih materialov, sestavljen je iz številnih protislovij, hkrati je enostaven in kompleksen, miroljuben in uničevalen, vedno enak, a nikoli isti. Kadar ga veter odnaša s seboj in ob tem naleti na trden kamen, ga skozi trenje počasi kruši ter tako spreminja stoječe gore v premikajoče peščene nasipe. Gre za izredno fascinanten naravni pojav, ki v sebi hkrati skriva eno najbolj destruktivnih sil na zemlji – zapuščavljanje oziroma dezertifikacijo.

Z vsakim novim zrncem se "moč" puščave poveča in le redke naravne ovire lahko kljubujejo njenemu neutrudnemu udaru. Apetit peska po novem ozemlju je skorajda neustavljiv; v Nigeriji se puščava vsako leto pomakne za 600 metrov naprej v rodovitna območja. Tamkajšnji prebivalci lahko tako vsak dan prisostvujejo izgubi celega metra zemlje in si z malo truda izračunajo točen datum, ko bo pesek prispel do njihovih hiš in jih pričel ogrožati.

Zrnce na zrnce – puščava

Suha območja v tem trenutku obsegajo več kot tretjino zemlje. Petino tega tvorijo puščave, večino pa močno izsušena območja, kot je Sahel. Nedvomno najbolj ogrožen kontinent je namreč prav Afrika, kjer so samo v 60. in 70. letih močne suše opustošile prebivalstvo in pahnile več kot tri milijone ljudi v odvisnost od prehrambne pomoči zahodnega sveta. A to je zgolj začetek mnogo resnejše problematike, ki naj bi po raziskavah Univerze Združenih narodov do leta 2025 povzročil tolikšno škodo, da bodo afriške države s preostalo rodovitno zemljo uspele nahraniti zgolj četrtino svojega prebivalstva.

Toliko bolj ironično je zato dejstvo, da so številna sušna območja do te mere degradirana prav zaradi čezmernega izsekavanja gozdov, umetnega izsuševanja in preusmerjanja rečnih tokov. Tako je denimo Madagaskar izgubil 10 odstotkov svojih bujnih gozdov zaradi dezertifikacije, ki jo je povzročilo požigalno poljedelstvo domorodcev. Kljub vedno boljšemu vpogledu svetovne stroke, v Afriki namreč tudi v tem trenutku brezglavo krčijo gozdove, ki veljajo hkrati za najboljšo preventivo kot tudi rešitev proti širjenju puščav, in izžemajo vodo iz že tako izsušenih tal.

Prepočasna za medije

Žal je dezertifikacija fizično prepočasen problem, da bi dosegla informacijski vrvež modernih medijev. Čeprav predstavlja resen problem na treh kontinentih in pušča posledice v več kot 110 državah ter ogroža več kot dve tretjini svetovnega agrokulturnega potenciala, le redkokdaj najde svojo pot v javno razpravo, kjer trenutno prevladujejo druge okoljske teme. Če k temu prištejemo alarmantne napovedi o vremenskih spremembah in globalnem segrevanju, vedno pogostejših sušah, pomanjkanju vode in lakoti ter z njimi povezane migracije in politično nestabilnost, se počasi kažeta obseg in resnost problematike.

"Zapuščavljanje je dokazano grožnja podnebnih sprememb. Velikokrat je problem omenjen na različnih nivojih, vendar s premalo praktične pozornosti. Ogroženo je življenje več kot 1,2 milijarde ljudi, ki to zemljo potrebujejo za preživetje. Po pričakovanjih jih bo moralo v obdobju 1997 do 2020 več kot 60 milijonov zapustiti puščavske površine v subsaharski Afriki in se preseliti proti severu Afrike in Evrope," razloži Andreja Sušnik, vodja oddelka za agrometeorologijo na Uradu za meteorologijo Agencije RS za okolje. Tudi v ZDA prizadene dezertifikacija več kot 30 odstotkov površin, četrtina Latinske Amerike in Karibov so puščave in sušna območja, v Španiji suša ogroža 31 odstotkov površin. Skoraj 70 odstotkov od skupno 5,2 milijarde hektarjev svetovnih kmetijskih zemljišč v tem trenutku ogroža čezmerna degradacija, tretjino že degradiranih pa popolna dezertifikacija.

Za preprečitev tega scenarija se je 23 afriških držav leta 2005 zavezalo k izgradnji t. i. zelenega zidu v Sahari, ki bi potekal čez celotno celino od Mavretanije do Džibutija in ustvaril naravno prepreko za zaviranje nadaljnjega širjenja puščav, ki je do neke mere že prešel v realizacijo, a ga ogroža prav nespametno ravnanje lokalnih ljudi. Na zadnjem zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o boju proti dezertifikaciji v letošnjem septembru je bilo zato izpostavljeno precej možnosti prilagoditev in kontrole dezertifikacije, ki segajo od tehnoloških in vedenjskih rešitev do institucionalnih in političnih. Lep primer takšnega pristopa je med drugim zai tehnika kmetovanja, ki jo uporabljajo kmetje v Burkina Fasu. Ti skozi pravilno obdelavo dosežejo shranjevanje ogljika in hkrati zbiranje vode, ki je prav v teh območjih najdragocenejši element.

Peščeni gradovi

Čeprav je tudi na trenutni klimatski konferenci v Kōbenhavnu eden izmed poudarkov prav na degradaciji tal in trajnostnem upravljanju s tlemi, pri nas zapuščavljanje (še) ni osrednja tematika, zato se mu ne posveča mnogo pozornosti. Čeprav smo tretjo Rio konvencijo v boju proti dezertifikaciji ratificirali že junija 2001, je tematika še zmeraj zapostavljena, kar ugotavlja tudi Sušnikova: "V zadnjih letih se je pojavu namenilo več pozornosti, vendar premalo finančnih sredstev in intelektualne moči usmerjamo na to delovno področje, ki je bilo do pred kratkim marginalnega značaja za Slovenijo."

Nedavno je svoj vizionarski pristop k bojevanju proti dezertifikaciji predstavil tudi študent arhitekture Magnus Larsson. Ta predlaga, da bi z uporabo mikroorganizmov tipa Bacillus pasteurii lahko otrdili strukturo peščenih sipin do te mere, da bi vanjo lahko nasadili drevesa in tako preprečili nadaljnjo širitev. Hkrati bi z njegovim pristopom lahko zagotovili nov dom več sto tisoč Afričanom, saj bi premišljena uporaba bakterij omogočila iz strjenega peska izoblikovati sistem jam, v katere bi se lahko naselili ljudje. Na takšen način bi afriške puščave zajezil s 6000 kilometrov dolgim "jezom", ki bi segal čez celoten kontinent in s svojo veličino zlahka konkuriral s kitajskim zidom. Čeprav se sliši kot znanstvena fantastika, bi po njegovih izračunih lahko na takšen način neprimerno bolj ekonomično in okolju prijazno ustavili to globalno problematiko.

Ne glede na način ustavljanja širjenja puščav, je potreben enoten in premišljen korak k bojevanju proti nadaljnji izgubi rodovitne zemlje, od katere je nenazadnje odvisen cel svet. V boju proti tako močnemu sovražniku, kot je pesek, je namreč vsak slabo načrtovan ukrep lahko dolgoročno zelo uničujoč. Kot je namreč nekoč rekel argentinski pisatelj in pesnik Jorge Luis Borges: "Nič ni zgrajeno na kamnu, temveč vse na pesku. A vendarle moramo graditi, kot da gradimo na kamnu."


Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI