S povprečno varčevalno pogodbo je bilo na območju Ljubljane ali Obale mogoče kupiti le osem kvadratnih metrov stanovanjske površine, v okolici prestolnice pa le deset
Revizorji so ugotovili, da je stanovanjski sklad šele leta 2003 določil jasne srednjeročne cilje, vendar ne na vseh področjih delovanja. Pri neprofitnih stanovanjih so cilji sklada vedno bolj odstopali od ciljev NSP, čeprav je bil zaznan največji primanjkljaj prav neprofitnih stanovanj.
Nadalje je računsko sodišče ugotovilo, da niti stanovanjski sklad niti ministrstvo za okolje in prostor nista vodila evidenc o vseh zgrajenih neprofitnih stanovanjih, zato spremljanje NSP na ravni države ni bilo mogoče. Sklad se je namreč veliko bolj usmeril v gradnjo tržnih stanovanj. V obdobju, na katero se nanaša revizija, je stanovanjski sklad izpeljal sedem razpisov za prodajo 2164 stanovanj, s tem je po nekaterih regijah dosegel opazen tržni delež prodanih stanovanj in je po oceni revizorjev vplival na cene. Vendar je bil vpliv povečane ponudbe na cene manjši od potencialnega, saj ni bil ciljno usmerjen v povečevanje števila gospodinjstev, ki bi z nakupom rešila stanovanjsko vprašanje. Tako je sklad pritegnil tudi skupine kupcev, ki so vplivale na povečanje investicijskega povpraševanja po stanovanjih zaradi dobre naložbe prihrankov in s tem dosegle nasproten vpliv na cene.
Na (ne)doseganje ciljev o številu zgrajenih (neprofitnih) stanovanj so vplivali tudi dejavniki, na katere sklad ni imel vpliva: predvsem je bilo manj denarja iz državnega proračuna, spremenila se je zakonodaja, cene zemljišč so se zvišale, višje so bile neprofitne najemnine.
Manjše zanimanje za varčevalno shemo
Računsko sodišče je vzelo pod drobnogled tudi nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo. Njen namen je bil, da bi vsak državljan v ustreznem časovnem obdobju z lastnim prizadevanjem in s pomočjo države lahko uresničil temeljno pravico do primernega stanovanja.
Shema je v prvih letih doživela velik odziv varčevalcev. Za varčevanje so se takrat odločili predvsem nadpovprečno izobraženi in dobro situirani varčevalci. V letih 2006 in 2007 se je zanimanje za shemo zelo zmanjšalo, kar je posledica sprememb na nepremičninskem in kreditnem trgu. Pokazalo se je tudi, da znesek iz povprečne varčevalne pogodbe pomeni le manjši del sredstev, potrebnih za nakup stanovanja ali hiše. S povprečno varčevalno pogodbo je bilo namreč na območju Ljubljane ali Obale mogoče kupiti le osem kvadratnih metrov stanovanjske površine, v okolici prestolnice pa deset.
Analize so še pokazale, da je varčevanje v shemi deloma spodbudilo varčevanje državljanov, vendar je bil delež posojil v okviru sheme bistveno manjši od potencialnega. Posojilo je najelo samo 10 odstotkov varčevalcev, skupna višina posojil je bila manj kot 6 odstotkov vseh stanovanjskih posojil v obdobju 2004 do 2007. Razlogi so bili ugodne razmere na trgu posojil in majhen obseg posojila, ki ga je bilo mogoče najeti v okviru varčevalne sheme.
S tem, tako računsko sodišče, shema ni v celoti dosegla namena in ni zaživela kot sistemski vir financiranja stanovanjske gradnje, kot predvideva NSP. Sklad ni poročal o uresničevanju ciljev NSP, ministrstvo za okolje in prostor pa sklada ni dovolj opozarjalo na nujnost opredeljevanja ciljev, ni predlagalo niti sprememb analize izvajanja ciljev NSP in ni pripravilo programa za novo obdobje.
