Marca letos smo klimatologi v Kopenhagnu v stilu "urbi et orbi" še enkrat opozorili, da se podnebne spremembe dogajajo hitreje in izraziteje. In da če jih hočemo obrzdati, moramo njihove vzroke začeti odpravljati takoj in se istočasno začeti prilagajati na tiste posledice, ki se jim ne moremo več nikakor izogniti. Mestu in svetu je bilo povedano, da imamo globalen problem, ki ga je treba v kratkem roku rešiti. Ironija je, da se bodo v istem mestu in celo v isti dvorani čez mesec dni že petnajstič zbrali politiki, od katerih se pričakuje, da bodo končno našli pravo rešitev. A svetovna politika aktivno reševanje podnebnega problema že vsaj petnajst let zmotno zamenjuje s pogajanji. To so pogajanja v maniri, kako bi vsaka država storila kar najmanj, a hkrati pripravila druge, da storijo največ. Zato se tik pred Kopenhagnom še vedno razpravlja, katere države bi morale zmanjšati svoje izpuste, za koliko, kako hitro in v primerjavi s katerim letom. Vse skupaj je podobno, kot če bi v večstanovanjski stavbi izbruhnil požar, stanovalci pa bi, namesto da bi poklicali gasilce in sami poprijeli za vedra z vodo, sedli za mizo in začeli razpravljati, kdo je zanetil požar, se začeli pogajati, kdo bo plačal za pohištvo, ki bo zgorelo, in kdo bo moralni krivec, če bodo v požaru žrtve. Vmes pa bi še dva soseda ves čas trdila, da ognja v bistvu ni, če pa že je, se bo pogasil sam od sebe.
Pa saj ne, da bi imela kaj proti pogajanjem, če bi za njimi stale jasne nacionalne strategije, kako sploh doseči v praksi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Bistvo reševanja podnebnega problema ni v pogajanju brez jasne in celovite vizije. Politika, ki ne podpira raziskav, inženirstva, načrtovanja, ki ne financira zelenega razvoja in ne ustvarjanja nizkoogljičnih spodbud, se nima o čem pogajati. Pogaja naj se tisti, ki je pripravljen hitro in učinkovito razvijati, popularizirati in nato razširiti nove tehnologije. Tisti, ki si upa v svoji državi promovirati drugačen, energijsko in potrošniško skromnejši življenjski slog. Tisti, ki ve, kje bo gradil sončne, geotermalne in vetrne elektrarne in ki zna to obnovljivo energijo z novim električnim omrežjem prenesti iz krajev, kjer piha veter in sije sonce do tja, kjer živijo in delajo ljudje. Žal prav nič od tega pri nas ni najti, kljub kopenhagenski mrzlici. Raje bi še vedno imeli ogljikove odpustke za naše zelene gozdove, samo da bi ohranili status quo in se izognili plačevanju denarja v sklad za pomoč pri prilagajanju najrevnejšim državam. Tudi za ceno, da se znotraj EU oportunistično proglašamo za največje reveže, istočasno pa bi se najraje videli kot gospodarski svetilnik za najmanj vso srednjo Evropo.
Nevladne peticije že tedne pozivajo našega premierja, naj se osebno udeleži konference v Kopenhagnu in se zavzame za ambiciozno znižanje emisij ter za dogovor, ki bo državam v razvoju dal denar za zmanjšanje izpustov, čistejši razvoj in prilagajanje na podnebne spremembe. Pa bo ta všečna poteza res prinesla tisto, kar mora? Bo udeležba na najvišjem možnem nivoju res ustavila gradnjo TEŠ-6, razbremenila prenapolnjene avtoceste, dala ljudem zelena delovna mesta, izolirala energijsko potratne stavbe in morda celo postavila prvo zaresno vetrnico pri nas? Bojim se, da ne. Ampak upanje umre zadnje.
