Bodoči evropski komisar za okolje je na svoji predstavitvi pred parlamentom izrekel staro japonsko misel: "Vizija brez dejanj je sanjarjenje, dejanja brez vizije so nočna mora."
Zato naj bi EU potrebovala vizijo in politike, ki temeljijo na dobrih informacijah, analizah, znanju in trdnih dokazih. Take misli seveda veljajo tudi za nas, saj zlasti okoljski problemi ne poznajo državnih meja niti niso odvisni od velikosti države – majhne države lahko imajo zelo velike okoljske težave.
Na področju okolja ima celovite vizije v Sloveniji žal le civilna družba. To so posamezniki, organizirani v nevladne organizacije, nekaj akademikov in raziskovalcev ter redki samostojni podjetniki, ki to počnejo bolj zaradi lastne duše in ugleda kot zaradi dodatnega profita, ki bi jim ga tako gledanje prineslo na kratek rok. Morda njihove vizije niso popolne, a jih znajo jasno artikulirati. Mnogo šibkejši pa so v udejanjanju svoje vizije.
Pogosto namesto trdne koalicije med njimi prevlada konkuriranje ali soliranje. Odrekajo se političnemu organiziranju v zeleno stranko, kar bi bil logičen korak za aktiviranje vizije. Morda se bojijo izgubiti še tista finančna sredstva, ki jih kot nevladniki dobijo od države. Nekateri akademiki kažejo vzvišen obraz nad politiko ali se vstopa vanjo bojijo, češ da bi jih ta pokvarila. V stilu Joschka Fischerja, ki pravi, da je šel v politiko, da bi spreminjal institucije, a so te, še preden mu je uspelo, spremenile njega. Civilna družba torej sanjari o boljšem jutrišnjem okolju.
In na drugi strani imamo cel kup dejanj brez okoljske vizije, ki jih ta hip izvajajo ministrstva, vlada in gospodarstvo. Vsi skupaj vizije tudi nočejo, kajti potem bi se lahko zgodila pravila in red, na primer za začetek spoštovanje evropske okoljske zakonodaje ali določil Lizbonske pogodbe. Dejanja brez vizije so svobodnejša: seveda bolj ko ne stihijska, podrejena regionalnim ali celo občinskim interesom, v zadnjem času tudi povsem transparentno pisana na kožo fosilnim lobijem. Pa naj gre za avtomobile, premog ali plin. Dejanje brez vizije, torej po Potočnikovo – nočna mora, je tudi izbiranje novega okoljskega ministra. Mir v koaliciji je daleč pomembnejši od okolja. Izgovarjanje na strokovnost ministra je res le izgovor, saj bi v tem trenutku moral biti novi minister ena najmočnejših političnih osebnosti.
Vso svojo moč bi moral uporabiti za en sam cilj, in ta je, da usmeri in vodi novo politiko do okolja tako, da se pripravi pravzaprav nov razvojni načrt države. Zato mora biti minister za okolje glasnejša, odločnejša in politično močnejša osebnost kot na primer gospodarski, prometni ali finančni minister. Šibkemu in akademsko naivnemu ministru, ki misli, da v politiki veljajo ista pravila kot v znanosti, to nikoli ne bo uspelo.
In tako ostajamo na področju okolja že šesto evropsko leto in ob polnoletnosti samostojne države med impotentnim sanjarjenjem in vsakodnevnimi nočnimi morami. In te nočne in dnevne more v končni fazi v obliki onesnaženega zraka, vode in tal tudi dihamo, pijemo in jemo. Zelo kmalu pa jih bomo tudi mastno plačevali, v obliki evropskih okoljskih kazni ter domačih nepremišljenih okoljskih davkov in dajatev.
Upam le, da se mu ne bo zgodilo kot nekdanjemu nemškemu zunanjemu ministru Joschki Fischerju.
