Delitev stroškov za porabljeno toploto za
ogrevanje stanovanj je eden od ukrepov, ki vodi k učinkovitejši rabi energije,
zlasti v večstanovanjskih stavbah. Pri tem je potrebno stroške za porabljeno
toploto razdeliti med uporabnike.
Različne metode obračuna
Osnova za izdelavo računa je odčitek na centralnem merilniku
toplote za celotno stavbo in ustrezen tarifni sistem dobavitelja toplote.
Merimo lahko tudi skupno porabo plina
ali kurilnega olja. Stroške lahko razdelimo na štiri načine, ki so vsi opisani
vPravilniku o načinu delitve in obračunu
stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Ur.l.RS
52/05).
Površina stanovanja
Ta način delitve stroškov je najbolj razširjen
način delitve stroškov v Sloveniji. Pri tem se strošek za prevzeto toploto deli
na osnovi ogrevane površine posameznega stanovanja. Celoten strošek zato delimo
z ogrevano površino celotne stavbe in dobimo ceno kvadratnega metra. S to ceno
pomnožimo ogrevano površino stanovanja in tako dobimo znesek, ki ga mora
poravnati uporabnik posameznega stanovanja.
![]() |
Prednost
te metode je njena enostavnost, saj upravnik stavbe stroške za porabljeno
toploto razdeli med uporabnike stanovanj. Težava lahko nastane ob določanju
velikosti ogrevanih površin, v katere prištevamo prostore, ki imajo vgrajeno
ogrevalo, čeprav največkrat upoštevamo celotno površino stanovanja.
Tak
način obračuna pa ne vzpodbuja učinkovitega ravnanja s toploto, saj so pri tem
varčni in razsipni uporabniki izenačeni in varčno obnašanje posameznikov ni
nagrajeno. Nomogram pokaže, da bo uporabnik, ki je porabo znižal za 30% plačal
enak znesek, kot drugi, ki je v enako velikem stanovanju porabo za 30% povečal.
Odčitek delilnika toplote
Pri
tej metodi se stroški delijo na osnovi dejanskih odčitkov z delilnikov, ki
kažejo sorazmerno porabo toplote za
ogrevanje posameznega stanovanja. Tak obračun je možen samo v stavbah, kjer je
posamezno stanovanje opremljeno z merilnikom porabljene toplote. V metodo so
običajno vgrajeni kontrolni računski modeli za ugotavljanje pravilnosti
delovanja delilnikov, ki je pri tej metodi izredno pomembna. Skupni strošek za
toploto z računa distributerja s deli s količino odčitkov, rezultat pa je
vrednost odčitka. Ugotovljene odčitke posamezne odjemne enote pomnožimo s to
vrednostjo in tako dobimo strošek za toploto za posamezno stanovanje.
![]() |
Prednost
takega načina je ta, da uporabnik plača samo delež odvisnega stroška v višini,
ki odgovarja odčitku na delilniku stroška za toploto. S tem lahko neposredno nadzira
in uravnava porabo toplote v svojem stanovanju in bo zaradi varčnega obnašanja dobil
tudi manjši račun za ogrevanje. Slabost opisane metode je v tem, da ne upošteva
povečanih toplotnih izgub posameznega stanovanja, ki ima neugodno lego v
stavbi. Podstrešna, pritlična, vogalna ali severna stanovanja so večji
porabniki toplote od enako velikih, ki se nahajajo na jugu ali v sredini
stavbe. Tudi vgrajeni merilniki morajo biti zelo natančni, potrebna pa je tudi
stalno kontrolirati ali pravilno delujejo.
Odčitek delilnika s korekcijo
Ta
metoda delno izenači stanovalce v stanovanjih z zaščiteno lego in tistih, ki so
bolj izpostavljena. Temelji na predpostavki, da se stanovalci stanovanj v
zaščitenem položaju ogrevajo tudi na račun sosedov. Pravilnik v svojem 13.členu
zato predvideva način delitve tako, da se delež odvisnega stroška razdeli na
del po ogrevani površini in na del po dejansko odčitanih vrednostih delilnika
stroškov. Pri tem je upoštevano povprečje porabe toplote stavbe in v določenem
razmerju upoštevano ob obračunu za stanovanja, ki porabijo manj in tistih, ki
zaradi neugodne lege porabijo več, kot znaša povprečje.
![]() |
Če
pri delitvi stroškov upoštevamo faktor (r = 0.35) to pomeni, da pri delitvi
stroškov upoštevamo 35% delež glede na ogrevano površino in 65% glede na delež
porabe. Pri tem stanovalci zaščitenih stanovanj plačajo +15% delež, nezaščitenih
pa -8% delež.
Prednosti
te metode je bolj poštena delitev stroškov, saj stanovalci v zaščitenih
stanovanjih prevzamejo del stroška ogrevanja bolj izpostavljenih stanovanj.
Slabost je v tem, da stanovalci z manjšo porabo plačajo več kot bi glede na
odčitek števca.
To
metodo uporabljajo zlasti v Nemčiji v stanovanjih, ki so opremljena z
nenatančnimi hlapilnimi delilniki, ki so nameščeni na radiatorjih. Pri taki
metodi obračuna in delitve stroškov pa ni smiselno vgrajevati zelo natančnih
centralnih merilnikov porabe za celotno stavbo.
Odčitek delilnika in obvezna poraba
Ta
metoda delitve stroškov zasleduje načelo enakih deležev stroška za toploto, ki
je potrebna za doseganje enakih temperatur zraka v stanovanjih z enako površino.
Izhaja iz predpostavke, da je privilegiranim uporabnikom potrebno preprečiti
izključevanje ogreval in se ogrevati na račun soseda. To dosežemo tako, da
uporabimo načelo obvezne minimalne porabe toplote za ogrevanje, ki izhaja iz
»pasivnega« ogrevanja stanovanja.
Če
v stanovanju z zaščiteno lego ogrevanje popolnoma zapremo, temperatura v teh
prostorih običajno ne pade pod 12 oC, kar pomeni za I.klimatsko cono
30% ter za II.klimatsko cono 50% nazivne porabe toplote za ogrevanje (relativna
poraba je 0.30 oziroma 0.50) na račun
soseda. To pomeni, da mora sosed v stanovanju z manj ugodno lego porabiti
toliko več toplote za ogrevanje. Po statističnih podatkih pri spremljanju razdelitve
porabe toplote v stavbah, 50% toplote za ogrevanje porabi manj kot 10% stanovanj
v stavbi. S plačilom obvezne minimalne
porabe se sosedu tako delno povrne višji strošek za ogrevanje. Preostali del
stroška, ki je višji od obvezne minimalne porabe, je odvisen od uporabnika in
njegovega odnosa do porabe, bivalnih navad in potreb.
Pravilnik
predvideva v 14.členu tudi možnost uporabe dodatnih korekcijskih faktorjev. Z
uvedbo faktorja, ki upošteva minimalno potrebno porabo toplote lahko dosežemo
način delitve, ki je za uporabnike najbolj pravičen, preprečuje pa
izključevanje posameznega uporabnika iz sistema ogrevanja in izkoriščanje zaščitene
lege posameznega stanovanja na račun drugih. Metoda zahteva zelo dobro
statistično spremljanje odčitkov in s tem kakovost delovanja delilnikov.
![]() |
Prednost metode je preprečitev popolnega
izključevanja ogrevanja v posameznih stanovanjih. Upošteva minimalni delež
potrebne toplote za ogrevanje posamezne odjemne enote in tako tistim, ki se
gibljejo znotraj prepisanega območja med minimalno predpisano porabo toplote in
maksimalno tehnično še možno porabo toplote, omogoča plačevanje stroška za
dejansko porabljeno toploto v deležu, ki ga določajo direktni odčitki. Pri tem lahko
vgradimo bolj in manj natančne merilnike, katerih delovanje je potrebno stalno
tehnično ali statistično nadzorovati. Najbolj smiselna pa je vgradnja zelo natančnih
merilnih naprav.
Slabosti:
Slabost tega načina je razmeroma zahteven
način izvedbe obračuna, za kar moramo dobro poznati objekt, uporabljati tako
imenovane toplotne kartice stanovanj, česar se naj loti samo strokovnjak z
izkušnjami pri delitvi stroškov. Toplotna kartica stanovanja upošteva tudi
njegovo lego in druge lastnosti. Metoda zahteva tudi pazljivo spremljanje
delitve stroškov v prvi ogrevalni sezoni, po kateri je potrebno upoštevati
morebitne popravke, ki izhajajo iz odstopanj dejanskega stanja objekta od
projektnih predpostavk.
Odločajo
lastniki in uporabniki
Izbira načina delitve stroškov za toploto za
ogrevanje stanovanj po dejanski porabi je ob nasvetih strokovnjakov prepuščena lastnikom
oziroma uporabnikom stanovanj. Ti nato sklenejo Sporazum o načinu delitve
stroškov, ki ga predvideva pravilnik. Pojasnjevanje posameznih metod običajno
opravi upravnik ali ponudnik za izdelavo obračunov, ki predlaga tudi vgradnjo
ustreznih naprav za merjenje. Pri tem mora sistem ogrevanja zagotavljati
vsakemu stanovanju potrebno količino energije za ogrevanje in omogočiti
prilagajanje potrebam uporabnikov. Zato je potrebno sistem hidravlično
uravnotežiti in radiatorje opremiti s termostatskimi ventili.
Matjaž Malovrh, univ.dipl.inž.str.
Gradbeni Inštitut ZRMK, Ljubljana
Viri
1. MALOVRH,
Matjaž, PRAZNIK, Miha, ŠIJANEC-ZAVRL, Marjana.: Sistemi regulacije ter merjenje in obračun toplote v
večstanovanjskih stavbah. Ljubljana: Femopet, 1998. 24 str. (http://www.aure.gov.si/eknjiznica/V6-regulacije.pdf)
2. MALOVRH,
Matjaž: Strokovne osnove za izdelavo načina delitve stroškov ogrevanja :
končno poročilo. Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, 2003. 11 str., 1 pril.
3. ZOVKO
Žarko: Primerjava postopkov
ugotavljanja porabniških deležev odvisnih stroškov za ogrevanje z
metodo
ekonokal in Pravilnikom Ur. RS. št. 52/2005