Trajnost in z njo povezani izzivi na področju zelene prihodnosti narekujejo strateški razmislek v zvezi energetsko oskrbo. Dejstvo je namreč, da se potrebe po energiji – kljub uresničevanjem zavez za njeno učinkovito rabo – povečujejo in jih ne bo mogoče pokriti zgolj z izkoriščanjem obnovljivih virov.
Energetska oskrba bo v naslednjih letih eden največjih izzivov
Evropa je letos zaradi podnebne, še bolj pa zaradi energetske krize pred pomembnimi odločitvami. Čimprejšnji prehod na obnovljive energije ter na ogljično nevtralne in energetsko učinkovite električne tehnologije je edina rešitev za znatno zmanjšanje povpraševanja po plinu in nafti ter odvisnosti od uvoza teh fosilnih goriv. Ključnega pomena je pospeševanje elektrifikacije prometa (ta je odgovoren za 63 % uvožene nafte) ter elektrifikacije stavb in industrije (ki predstavljata 57 % povpraševanja po plinu).
Ta izziv pa je težko uresničljiv, saj svet še vedno poganjajo predvsem fosilna goriva, torej zemeljski plin, nafta in premog. Delež energije iz fosilnih goriv na globalni ravni je še vedno 83-odstoten. Povprečen prebivalec Evropske unije pridobi približno 70 odstotkov vse energije iz fosilnih virov, povprečen prebivalec Slovenije pa 60 odstotkov. S sedanjim tempom nadomeščanja fosilnih virov do leta 2050 ne bomo podnebno nevtralni.
Uspešno razogljičenje energetike bo mogoče le z uravnoteženo obravnavo vseh razpoložljivih brezogljičnih virov. Tudi z jedrsko energijo, ki v Evropi že zdaj predstavlja polovico brezogljične električne energije. V Sloveniji z jedrsko energijo pridobimo več električne energije kot z vsemi hidroelektrarnami, biomaso ter sončnimi in vetrnimi elektrarnami skupaj.
Toplotna črpalka je danes najbolj pogost ogrevalni sistem. Povprečna poraba električne energije se je v zadnjih letih v slovenskih gospodinjstvih povečala za od osem- do desetkrat.
Zmogljivosti omrežja so omejene
Na poti do razogljičenja bo zelo pomembna vloga distribucij, ki jim je treba zagotoviti dovolj fleksibilnosti za infrastrukturni in digitalni razvoj, da ne bi na koncu distribucijsko omrežje postalo glavna ovira energetske tranzicije. Zmogljivosti omrežja so namreč omejene, saj v preteklosti ni bilo načrtovano in zgrajeno za tako raznolike obremenitve. Čedalje večjih potreb po energiji namreč ne bo mogoče rešiti le z izkoriščanjem obnovljivih virov, ne da bi ohranili večje proizvodne vire in zmanjšali potrošnjo energije. Umeščanje tovrstnih virov energije s porabniki, hranilniki električne energije, elektični avtomobili, digitalizacijo, obvladovanjem porabe, pametnimi omrežji, so le nekateri od izzivov, s katerimi se elektrodistribucijska podjetja že spoprijemajo – s povečanim obsegom investicij, avtomatizacijo in digitalizacijo procesov.
Prehod v nizkoogljično družbo in razvoj novih tehnologij prinašata preoblikovanje ustaljenih načinov proizvodnje, prodaje, dobave in porabe električne energije.
Prenova tarifnega sistema
Ena od rešitev za zagotavljanje ustrezne zmogljivosti omrežja je sprememba tarifnega sistema merjenja in obračunavanja omrežnine. Ta sprememba je na eni strani priložnost za celotni elektroenergetski sistem, na drugi strani pa tudi za samega uporabnika, ki bo prevzel bistveno drugačno vlogo, kot jo ima danes. V spremenjenem tarifnem sistemu bo treba uporabnika obravnavati kot enakovrednega deležnika, predvsem pa ga pravočasno pripraviti na implementacijo novih tarifnih sistemov.
Tarifni sistem mora biti pregleden, preprost in uporabnikom razumljiv. Metodologija obračunavanja omrežnine mora spodbujati učinkovitost uporabe sistema električne energije na način, da se zmogljivosti sistema čim bolj izkoristijo in da je potreba po investicijah zaradi koničnih obremenitev sistema čim manjša. Posamezne tarifne postavke omrežnine pa morajo izkazovati stroške, ki jih uporabniki pri uporabi sistema električne energije povzročajo.
Nov tarifni sistem mora biti usmerjen v spremembo obnašanja odjema/oddaje električne energije, ki bo omogočila vzdržen razvojni model za omrežje in učinkovito dobavo električne energije. Le tak model bo lahko omilil energijsko draginjo in omogočil prehod v nizkoogljično družbo.
Skupnostna samooskrba – prednosti
Vzpostaviti je treba tudi mehanizme za prilagajanje proizvodnje oz. omejevanje oddaje proizvedene električne energije v omrežje. Subvencije Eko sklada za individualno samooskrbo z električno energijo – današnji net-metering, bi morali preusmeriti v spodbude za skupnostno samooskrbo. Spodbuditi je treba vgradnjo hranilnikov električne energije, ki lahko pri individualni samooskrbi ob ustreznem dimenzioniranju in energetskem upravljanju razbremenijo distribucijsko omrežje. Vedeti pa je treba, da je skladiščenje elektrike veliko težje, kot se zdi na prvi pogled. Skupne zmogljivosti akumulatorskih baterij v evropskem omrežju zadoščajo komaj za eno minuto in 21 sekund povprečne porabe v Evropi. Če upoštevamo še vse električne avtomobile, bi te zaloge narasle na pičlih deset minut povprečne evropske porabe, kar pomeni, da se sonce in veter ne bi smela ustaviti niti za deset minut.
Sončna elektrarna – skupnostna samooskrba
Subvencije za individualne samooskrbne naprave bi se morale preusmeriti v spodbude za obvezno kombinirano gradnjo proizvodnih naprav s hranilniki ali samo za hranilnike. Prav tako bi morali z ustrezno politiko spodbud poskrbeti za sočasen nakup električnega avtomobila ali toplotne črpalke oz. porabnika, ki ima zmožnost prilagajanja odjema. Prilagajanje odjema pa je treba nato nagraditi še z ustrezno tarifno politiko.
Želite več informacij?
"*" indicates required fields
