Koncept je na prvi pogled še zelo futurističen, a je za uporabo v odročnih predelih brez električnega omrežja že danes konkurenčen
Češko-ameriški inženir in izumitelj Peter Glaser je že leta 1968 predlagal, da bi sončne žarke prestrezali v orbiti in jih pretvorili v električno energijo, ki bi jo z mikrovalovi pošiljali na Zemljo. Sončne žarke bi lahko pretvorili v električno energijo s svetlobnimi celicami ali s toplotnim strojem, energijo pa bi pošiljali na Zemljo z mikrovalovi s podobno frekvenco, kot jo uporabljajo mobilni telefoni ali mikrovalovna pečica, ali z laserjem. Zamisel je temeljito proučila Nasa že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a je bila za praktično uporabo izvedba predraga.
Pri nas koncept zaposluje strokovnjake Milana Ambrožiča in Majo Milfelner z Oddelka za fiziko Fakultete za naravoslovje in matematiko (FNM) Univerze v Mariboru ter Aleksandra Zidanška z Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana in sodelavca FNM.
Avtorji članka med drugim ugotavljajo, da je v zadnjih letih zaradi energijske krize in rasti cen energentov zamisel pridobila na popularnosti. Poraba energije se bo namreč do leta 2050 povečala dva- do trikrat, še zlasti pa naraščajo potrebe po električni energiji. Zaradi okoljskih težav se poleg jedrske energije vse bolj uveljavljajo alternativni obnovljivi energijski viri, med katere sodi tudi sončna energija iz orbite.
Zemlja prestreza od Sonca približno 10.000-krat več svetlobne moči od trenutne svetovne energijske porabe; od tega je le približno polovica doseže površje Zemlje in je na voljo v povprečju manj kot polovico dneva. Uporaba te energije je zelo obetavna, njeno pridobivanje v orbiti pa prinaša vrsto prednosti, kot na primer odsotnost absorpcije sončne svetlobe zaradi ozračja, neodvisnost od vremena in menjave dan/noč, praktično neomejeni prostor v visoki orbiti v primerjavi z Zemljino površino, manjša neposredna nevarnost za ljudi v primeru nesreč, poenostavljen zemeljski transport električne energije v primeru velikega števila satelitov itd. Vendar je treba pred ekonomično in sporazumno uporabo omenjene tehnologije rešiti nekaj resnih izzivov, kot na primer bistvena pocenitev in zmanjšanje energijske porabe pri transportu opreme v vesolje, učinkovit in varen prenos energije na Zemljo, zaščita satelitov pred poškodbami predvsem zaradi meteoritov, mednarodni sporazumi glede rabe vesolja…
