Mikroposojila prinašajo luč na revno podeželje v Indiji in Afriki – Kuhalniki in ulične svetilke na sonce, čelne svetilke za babice, sončne svetilke za rejce sviloprejk, šivalni stroji na sončno energijo
Ko v zakotjih Afrike in Indije zavlada noč, ostane na stotine milijonov ljudi brez svetlobe. Ker nimajo elektrike, prižgo sveče ali vnetljive, nesnažne kerozinske svetilke. Te zdaj z majhnimi posojili postopoma zamenjujejo s svetilkami na sončno energijo. Tako neznatne vsote denarja naredijo veliko razliko: prinašajo luč na podeželje, ki je brez elektrike zaostalo v razvoju, pismenosti, zdravju …
»Prej so ljudje po sončnem zahodu lahko samo legli. Zdaj uporabljajo sonce drugače. Dlje lahko delajo, zato sta njihov družbeno-gospodarski položaj in tudi zdravje boljša,« pravi Pinal Šah iz banke Sewa, ene od ustanov, ki podeljuje mikrokredite. Prodajalka zelenjave Ramiben Vagri si je z njim kupila sončno svetilko, s katero ponoči razsvetljuje svojo stojnico. Taka napravica stane od 44 do 75 evrov, kolikor Vagrijeva zasluži na teden. »V tej svetlobi je zelenjava videti lepša, za povrh je ta razsvetljava cenejša od kerozinske in ne smrdi.« Ramiben Vagri z novo svetilko zasluži vsak večer približno 300 rupij (štiri evre) več.
Indija s projekti za izrabljanje sončne energije, ki jih pogosto plačujejo institucije za mikrokredite, skuša zniževati izpust ogljika in se približati cilju: da bi v naslednjih štirih letih podvojila prispevek obnovljive energije na šest odstotkov oziroma 25.000 megavatov. Aparati, ki niso vezani na električno omrežje, na primer, kuhalniki in svetilke na sončno energijo, ki se polnijo podnevi in ponoči delujejo več ur, manjšajo odvisnost od fosilnih goriv v tej državi, ki je četrta na seznamu največjih onesnaževalk z ogljikom, pravi Pradep Dadič, strokovnjak z raziskovalnega inštituta za energijo TERI. Te naprave zdaj uporabljajo ljudje, ki nimajo dostopa do elektrike in so odvisni od kerozina, dizelskega goriva ali lesa. Sewa (Self Employed Women’s Association – Zveza samozaposlenih žensk) je ena od čedalje več mikrofinančnih institucij v Indiji, ki preskrbujejo s poceni obnovljivimi energetskimi viri revne ljudi, ki bi sicer ure in ure stali v vrstah, da bi kupili kerozin za svetilko, ali prehodili kilometre in kilometre, da bi nabrali drva za kuhanje. Največja indijska mikrofinančna ustanova SKS Microfinance ponuja sončne svetilke petim milijonom svojih strank, medtem ko sklad Sončna elektrika za podeželje pomaga financirati svetilke ter hišno in ulično razsvetljavo v indijskih, nepalskih in bangladeških vaseh.
Preskrba z elektriko je dolžnost vlade, vendar tako zahtevne naloge ne zmore sama, pravi Širiš Garud, koordinator REEP (Partnerstvo za obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost) v južni Aziji.
Mikroposojila tudi v Afriki prinašajo sončne sisteme v domove, šole in domače obrtne delavnice v zakotnih krajih brez elektrike. Z denarjem, ki bi ga porabili za kerozin, reveži odplačujejo posojilo za solarne naprave. Na stotine milijonov Indijcev nima dostopa do elektrike ali pa le občasno. Infrastruktura ne zmore več zadovoljiti zahtev industrije po energiji. Od 76 milijonov indijskih domov, ki nimajo elektrike, jih po podatkih REEP uporablja kerozin kar 65 milijonov. Kerozin je močno vnetljiv, njegovi hlapi pa so strupeni. V nesrečah s kerozinskimi svetilkami in pečmi umre v državah v razvoju vsako leto na tisoče ljudi. Te države zdaj oddajajo več kot polovico toplogrednih plinov na svetu in količina še narašča. Za Indijo pričakujejo, da bo do leta 2031 zmanjšala izpust toplogrednih plinov na 4 do 7,33 milijarde ton. Koliko jih oddaja zdaj, ni znano. Po ugotovitvah študije, ki jo je naročila indijska vlada, gre zdaj v zrak 1,2 tone teh plinov na prebivalca, pričakujejo pa, da se bo številka do leta 2020 povečala na 2,1. Indija porabi vsako leto kakih 10 gigavatov energije več in kmalu bo nastal hud primanjkljaj.
V sosednjem Bangladešu državne in zasebne elektrarne proizvedejo od 3700 do 4300 megavatov elektrike na dan, povpraševanje pa je veliko večje: 5500 megavatov. Dostop do elektrike ima le 40 odstotkov ljudi v tej državi. Od leta 2001 se je s sončnimi sistemi opremilo 350.000 domov, razdelili so 550.000 sončnih svetilk, tako da si z njimi sveti štiri milijone ljudi. Sončno energijo uporablja trenutno 2,5 milijona ljudi, do leta 2012 pa jih bo deset milijonov, pravi Dipal Čandra Barua, izvršni direktor Gramen Šakti, podružnice banke Gramen, ki je za spodbujanje alternativnih energetskih virov leta 2006 prejela Nobelovo nagrado za mir.
V Indiji je delež obnovljivih energetskih virov manj kot tri odstotke vse energije. Investitorji se čedalje bolj zanimajo za sončno energijo. V državi Gudžarat, ki je letos začela kampanjo za izkoriščanje sončne energije, načrtujejo mega sončne parke. Tudi tu z mikrofinančnimi krediti pomagajo do svetilk in kuhalnikov na sonce prebivalcem podeželja in majhnih mest, kjer pogosto zmanjkuje elektrike. REEP in TERI pripravljata kampanjo z geslom Razsvetliti milijardo življenj. Njen namen je zamenjati kerozinske in parafinske svetilke s sončnimi. Družno s Clintonovo klimatsko pobudo so doslej
razsvetlili sto vasi. Sewin projekt Urja (Energija), v okviru katerega so razdelili več kot šest milijonov rupij (86.000 evrov) za posojila, spodbuja improvizirano razsvetljavo in kuhanje, ki sta cenejša in bolj zdrava. Med koristnimi napravami so še čelne svetilke za babice, svetilke za rejce sviloprejk v indijski svilarski industriji in šivalni stroji. Med hvaležnimi uporabniki je tudi Salma Mohamad. Svojo trgovinico v prenapolnjeni četrti Džamalpur v Ahmadabadu razsvetljuje s svetilko na sonce, ki jo je s posojilom 33.000 rupij (471 evra) kupila od banke Sewa. S to trgovinico preživlja sebe in otroke. »Baterije na sonce so nam močno izboljšale življenje,« pravi.
