Križarjenja so simbol razkošnih počitnic, a hkrati eden največjih virov onesnaževanja. Njihov ogljični odtis je ogromen – ladijski promet globalno prispeva približno 3 % vseh izpustov toplogrednih plinov, kar pomeni okrog 858 milijonov ton CO2 na leto (več kot zračni).
Ena sama križarka med postankom v pristanišču porabi toliko goriva, da ustvari izpuste, primerljive z več deset tisoč avtomobili. Poleg tega onesnažuje z žveplovim dioksidom, dušikovimi oksidi, hrupom in velikimi količinami odpadkov.
Študije kažejo, da največji svetovni operater križark Carnival Corporation ustvari celo do 10-krat več emisij žveplovega oksida kot vsi osebni avtomobili v Evropi skupaj. Križarjenja zato niso zgolj razkošne avanture, ampak tudi pomemben okoljski izziv.
Toda to ne pomeni, da moramo križarjenja ukiniti. Siemens z napredno tehnologijo Siharbor dokazuje, da je mogoče ladje oskrbovati z električno energijo iz obnovljivih virov energije. To občutno zmanjša njihov ogljični in okoljski odtis ter omogoča prehod na čistejši in bolj sprejmljiv ladijski promet.
Dizelski generatorji so veliki onesnaževalci
Med postanki v pristaniščih ladje še vedno uporabljajo lastne dizelske generatorje za proizvodnjo električne energije. To povzroča izpuste CO2, dušikovih oksidov in prašnih delcev, kar neposredno vpliva na prebivalce pristaniških mest. Evropska unija je zato določila, da morajo biti do leta 2035 vsa pristanišča v EU opremljena z možnostjo priklopa ladij na električno energijo s kopnega.
Kiel: referenčni primer za oskrbovanje ladij z obnovljivimi viri energije
Pristanišče Kiel gradi enega največjih sistemov za oskrbo ladij z električno energijo v Evropi. Do konca 2023 bo omogočalo hkratno napajanje šestih ladij z močjo do 16 MVA (megavoltov). Prav križarke so med glavnimi uporabniki te tehnologije.
Siemens poveže ladjo z osrednjim omrežjem
Siharbor je napredna Siemensova rešitev, ki ladjo poveže s kopenskim omrežjem. Masivni kabli prenesejo energijo iz pristanišča na krov, sistem pa sinhronizira napetost in postopno prevzame obremenitev, medtem ko se dizelski generatorji varno izklopijo.
Kaj Siharbor rešuje – in česa ne?
Ta inovativna pristaniška rešitev služi kot povezava za napajanje z obnovljivo elekriko, ki zmanjša izpuste v pristaniščih (CO₂, NOx, SOx, prah), hrup ter odpravlja potrebo po dizelskih generatorjih med postanki.
Ne rešuje pa izpustov med plovbo na odprtem morju (tam križarke še vedno uporabljajo fosilna goriva) ter problema odpadkov, ki nastajajo na ladji. Siharbor torej ni univerzalna rešitev, a je ključen korak naprej – tam, kjer so vplivi ladijskega prometa na ljudi in okolje največji.
Stroškovne in modularne prednosti
Veliko kontejnersko ladjo lahko napaja šest standardnih zabojnikov opreme, križarko pa devet zabojnikov, kar zagotovi moč do 16 MW. Modularna zasnova omogoča prilagoditev potrebam pristanišča in dolgoročno nižje stroške. Po poročanju strokovnjakov iz Siemensa se v osmih urah, ki jih ladja preživi v pristanišču, z njihovo rešitvijo prihrani toliko dušikovega oksida, kot ga v tem času odda 10.000 avtomobilov.
»Priklop ladij na kopensko oskrbo z električno energijo ima ogromen gospodarski in okoljski vpliv. Ladje prihranijo drago gorivo, pristaniškim upravljavcem se odpirajo novi poslovni modeli, prebivalci pa imajo koristi od občutnega zmanjšanja hrupa in onesnaženja,« dodaja Markus Mildner, izvršni direktor Siemens eMobility.
- Tehnologija omogoča napajanje do 16 MW na privez (z elektriko iz OVE), kar zadostuje tudi za velike križarke.
- Ena potniška ladja, ki v osmih urah koristi energijo s temi Siemensovimi masivnimi kabli s kopnega, prihrani toliko dušikovih oksidov kot 10.000 avtomobilov.
- Taka napajanja ladij že korenito zmanjšujejo negativne učinke križark v Hamburgu, Kielu in Melbournu.
Ladijski promet je mogoče razogljičiti
Križarjenja imajo izjemno velik ogljični odtis, a to ne pomeni, da jih moramo opustiti. Siemens z inovacijo kaže, da lahko križarke v pristaniščih uporabljajo čisto elektriko, kar občutno zmanjša njihov vpliv na okolje. To je pomemben korak v trajnostnem prehodu ladijskega prometa.
Da, projekt je izvedljiv tudi v Sloveniji
Luka Koper bi lahko s pomočjo te tehnologije ladje napajala z čisto elektriko. Potrebni bi bili izgradnja posebne transformatorske postaje, krepitev priklopne moči v pristanišču, povezava z lokalnimi sončnimi elektrarnami in hranilniki, sofinanciranje iz EU skladov. S projektom bi dosegli manj emisij CO₂, NOx in SOx v Kopru, čistejši zrak za prebivalce in turiste ter konkurenčno prednost Luke Koper kot »zelenega pristanišča«.
Tej križarki v pristanišču Kiel je zagotovljena zelena obalna električna energija, Siemensov sistem pa ji zagotavlja hitro, preprosto in prilagodljivo povezavo z obalo.
Prvi evropski kopenski sistem oskrbe z električno energijo za križarke.
Za pristaniško upravo Hamburg je Siemens na križarskem terminalu Hamburg Altona zgradil kopenski sistem oskrbe z električno energijo na ključ.
Ta ima zmogljivost 12 megavoltov (MVA) in deluje s patentirano mobilno robotsko roko, zasnovano posebej za plimovanje. Srce sistema je frekvenčni pretvornik s krmilno programsko opremo, ki prilagaja frekvenco lokalnega distribucijskega omrežja ladijskemu električnemu sistemu. Ima posebej razvit sistem za upravljanje kablov za križarke, ki zagotavlja hitro, preprosto in prilagodljivo povezavo med obalo in ladjo. Kako deluje, si oglejte v videoposnetku z intervjuji strokovnjakov.
Kaj potrebujemo za zeleno pristanišče?
Križarke in velike tovorne ladje potrebujejo od 8 do 16 MW električne moči. Luka Koper ima že danes dober dostop do visokonapetostnega omrežja. Seveda bi za izgradnjo potrebovali posebne transformatorske postaje in kablovske povezave, podobno kot v Kielu in Hamburgu.
IZZIVI: Slovenija ima vse več sončnih elektrarn in tudi potencial za vetrne elektrarne na Primorskem. Če bi bila Luka Koper priklopljena na lokalna sončna polja in hranilnike energije, bi se lahko zagotavljala zelena elektrika. Obstoječi sistem bi bilo možno dopolniti z baterijskimi hranilniki za uravnavanje obremenitev. Investicija je velika (več deset milijonov evrov), a realna za izvedbo s sredstvi EU. Slovenija ima kot obalna država v EU strateški interes za čisto pristanišče, kar pomeni tudi prednost pri evropskih razpisih.
EU nalaga, da bodo vsa pristanišča do 2035 opremljena z oskrbo energije na kopnem. Slovenija bo torej morala izvesti projekt, vprašanje je le, kdaj in v kakšnem obsegu.
Če bi Luka Koper postala »zeleno« pristanišče, bi to povečalo njen ugled in konkurenčnost. Povezava s trajnostnimi logističnimi verigami (železnica, e-tovornjaki) bi dodatno zmanjšala izpuste.
