Mnogi strokovnjaki menijo, da je prepozno, da bi shrambe pomagale, da so predrage, neučinkovite in nevarne. Obstaja bojazen, da se bo z njimi drastično povišala cena elektrike
Pred zasedanjem v Kopenhagnu, kjer bodo svetovni voditelji skušali najti smernice, kako svet obvarovati pred globalnim ogrevanjem, so na mizi mnogi predlogi. Tudi karbonske shrambe (carbon capture storage – CCS, op.a.), ki naj bi hranile ogljikov dioksid pod zemeljsko površino. Čeprav nekateri prav v tem vidijo rešitev globalnega ogrevanja, pa precej znanstvenikov in okoljevarstvenikov meni, da so shrambe dvomljive predvsem z vidika učinkovitosti, ekonomičnosti in varnosti. Nenazadnje ostaja odprto tudi vprašanje, kje in kako bodo največji onesnaževalci okolja (ZDA, Rusija, Indija, Kitajska, Avstralija in Nemčija, ki uporabljajo največ premoga) varno spravili na milijone ton ogljikovega dioksida, ki ga proizvajajo?
Premog, glavni krivec podnebnih sprememb
Vse večja uporaba premoga spreminja podnebje. Ker je lahko dostopen in dokaj poceni, je med glavnimi krivci za podnebne spremembe, saj s kurjenjem premoga proizvajamo več ogljikovega dioksida kot s katerimkoli drugim gorivom. Busheva administracija je bila prva, ki si je prizadevala za shrambe CO2 in elektrarne z ničnimi emisijami, a je ameriški oddelek za energijo 30. januarja 2008 podporo takšnim projektom odrekel. Čeprav ideja ni umrla. Junija lani je britansko Kraljevo društvo znanstvenike mnogih držav, tudi Indije in Kitajske, pozvalo k določitvi datuma za implementacijo CCS, preden bodo podnebne spremembe postale nepopravljive. Shrambe se zdijo logična rešitev predvsem zato, ker bi z njimi lahko za pridobivanje energije v termoelektrarnah z ničnimi emisijami še vedno nemoteno uporabljali premog. Pri tem pa se pojavlja vprašanje, ali je to sploh varno in cenovno dostopno. Nasprotniki ideje menijo, da ni: ni zagotovila, da CO2 izpod zemeljskega površja ne bo uhajal, saj vemo, da del tega plina uhaja tudi s premikanjem tektonskih plošč, tudi poceni ni, saj so za izvedbo projekta potrebni posebni materiali. Ideji nasprotuje tudi direktor Duke Energy, Jim Rogers. Slednji je za okoljevarstveno stran Grist dejal, da je "magična tehnologija, ki bo rešila težavo, prodana preko dobavne zmogljivosti".
Pred Berlinom in pod Severnim morjem
Slednje pa ne pomeni, da dejanske karbonske shrambe v svetu ne obstajajo. V ZDA sta dve shrambi, ki sta še v eksperimentalni fazi, kar pomeni, da ni zagotovila, da bo škodljiv toplogredni plin stoletja varno spravljen pod površjem, v neposredni bližini elektrarne Mountaineer. Optimisti pravijo, da bo zavoljo shrambe elektrarna proizvajala 15 odstotkov več emisij, pesimisti 30. Menijo tudi, da je projekt dražji kot investicija v jedrsko ali solarno energijo. Dvomi se porajajo tudi okoljevarstvenikom, saj naj bi človeštvo problem emisij zamenjalo za problem onesnažene pitne vode, morebitne potrese in druge katastrofe.
Projekti shranjevanja ogljikovega dioksida so živi tudi na tej strani Atlantika in v Severni Afriki.
Nemško energetsko podjetje RWE shranjuje ogljikov dioksid pred vrati Berlina, v Ketzinu. Na globini
Dražje elektrarne, dražja elektrika
Mednarodna agencija za energijo (IEA) predpostavlja, da bi morali za ublažitev podnebnih sprememb do leta 2050 imeti šest tisoč projektov CCS, vsak pa bi moral pod zemeljsko površje spraviti nekaj milijonov ton ogljikovega dioksida. Jasno opredeljenega cilja, kako to doseči, ni. Prav tako ne vemo, ali je v bližini premogovnih termoelektrarn na voljo dovolj prostora za shrambo CO2, saj bi bilo njegovo prevažanje predrago. Ni nenavadno, da nekateri menijo, da so shrambe napačna rešitev, saj s tem le podaljšujemo odvisnost od trdih goriv, ki so po nekaterih študijah kriva za kar 85 odstotkov vseh izpustov CO2.
Doktorica Mae-Wan Ho, direktorica britanskega Inštituta za znanost in tehnologijo, je ena od tistih, ki izraža skrb, predvsem zaradi cene, nevarnosti in neučinkovitosti.
O slednjem priča tudi poročilo Greenpeacea "Napačno upanje, zakaj karbonske shrambe ne bodo preprečile podnebnih sprememb", ki izpostavlja predvsem nepreizkušenost omenjene tehnologije in čas; težko je verjeti, da bi bile shrambe v veliki meri na razpolago pred letom
Kot piše Hojeva, so shrambe drage, stroške gradnje "sodobne" elektrarne bi lahko zvišale za dvakrat, kar pomeni, da bi se za 21 do 91 odstotkov povišala tudi cena električne energije. Da shrambe niso optimalna rešitev, priča tudi študija nemške vlade, ki pritrjuje hipotezi, da bodo shrambe v primerjavi z vetrno in solarno energijo proizvedle 10 do 40 odstotkov izpustov več ogljikovega dioksida, kar pomeni, da bi se cena električne energije lahko povišala za 100 odstotkov.
Najboljša rešitev je energetska učinkovitost
Kljub svarilom strokovnjakov podjetja (in očitno tudi politični lobij) v tem vidijo tržno nišo. Tak primer je Velika Britanija. Novo termoelektrarno na premog v Kingsnorthu v Kentu prodajajo prav pod tržno znamko, da ima vgrajeno karbonsko shrambo, vendar je še ne izkorišča. Pot do izkoriščanja vgrajenega sistema je dolga še nekaj let, pred tem pa bo termoelektrarna letno v okolje spustila osem milijonov ton CO2, kar je enako letni količini emisij Gane! Ali torej obstaja rešitev? Da. Opustitev trdih goriv za pridobivanje električne energije je ena izmed rešitev, ki pa se ne bo zgodila, saj je apetit prevelik. Kot drugo morebitno rešitev znanstveniki izpostavljajo energetsko učinkovitost, ki bi lahko do leta 2030 globalne emisije zmanjšala za najmanj 18 odstotkov, izpostavljajo pa tudi vlaganje v vetrno in solarno energijo, morebiti tudi jedrsko.
Vir: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009113005490094
