"Slovenska energetika in elektroenergetika sta danes razpršeni in neorganizirani ter se obnašata, kot da ne bi vedeli, kaj se dogaja v Evropi in kakšne spremembe se pričakujejo." Približno takšno stališče je bilo izrečeno na omizju slovenskih elektroenergetikov in ekonomistov maja letos v Kranjski Gori v času 9. konference slovenskih elektroenergetikov. Slovenski elektroenergetiki s težavo sprejmemo takšno kritiko, ker smo bili v zadnjih dvajsetih letih odrinjeni in se je naša beseda preslabo slišala pri tistih, ki so odločali o organizaciji slovenskega elektrogospodarstva. Res pa je, da je od leta 1989 slovensko elektrogospodarstvo razčlenjeno na 14, 15 podjetij, ki posamično ne predstavljajo skoraj nič na nastajajočem evropskem internem energetskem trgu. Velikokrat se je dogajalo, da so na vodilnih mestih sedeli neizkušeni in slabo izobraženi kadri, ki so zašli v ta sektor po čudnih okoliščinah, pri čemer je stroka imela zelo malo besed. Število strokovnjakov elektroenergetikov se je skozi to obdobje nenehno zmanjševalo. Razvoja po ukinitvi EGS-RI v Mariboru ni več bilo, posledica vsega tega je (po dvajsetih letih lahko ugotavljamo rezultate): skoraj nič zgrajenih objektov (nekateri "planerji" so takrat napovedovali ničelno rast porabe električne energije, dejansko je pa je odjem od takrat večji za več kot 50 odstotkov), tako da smo postali uvoznik električne energije, celo večji od Italije (v odstotkih), porast cene električne energije za končne porabnike, večja energetska odvisnost, sistem se pa stara in nevarno bliža zlomu. Samo "etični pogon" slovenskih tehnikov nas rešuje pred še hujšo situacijo. Razdrobljenost sistema je posledično povzročila večje težave z umeščanjem v prostor. V tem času je nekaterim posameznikom uspelo izrabiti takšno stanje in notranje informacije ter zgraditi svoje male imperije. Končni odjemalec, za katerega večina teh govori, kako brani njihove interese, pa se poglablja v vse večje težave. Velikanske zamude pri gradnji sistema in spremljanju rasti slovenskega gospodarstva so omogočila večje denarne rezerve v tem sektorju (ne pri vseh), kar novi energetiki poslovneži razlagajo kot odlično kondicijo elektrogospodarstva!
To stanje čedalje večjega prepada med tehnično izobraženimi in poslovno izobraženimi kadri je v zadnjih letih prisotno tudi v drugih evropskih državah. V zadnjem času so prišla dognanja o tem problemu, kar se poskuša reševati z boljšo interakcijo med temi skupinami vodilnih v energetiki. Nove naloge oz. izzivi, ki nas čakajo v energetiki, bodo sloneli na nekarbonskih tehnologijah, s tem se situacija zelo spremeni, saj bo imela elektrotehnika bistveno vlogo v prihodnjih energetskih sistemih in povpraševanje po tehničnih kadrih se bo bistveno povečalo, razen če želi biti katera od držav pasivni igralec na novem igrišču svetovne energetike.
Elektroenergetiki, magistri in doktorji znanosti energetike poskušamo razložiti izvajalcem energetske politike v Sloveniji nujnost postavitve razvoja na pravo mesto in ustrezne organiziranosti slovenske energetike, ki bi lahko bila kos izzivom prihodnosti. Mnoge države danes v Evropi ustanavljajo posebne razvojne centre, ki bi lahko bili nosilci načrtovanja, razvoja in pilotskih projektov. Na Danskem pri njihovem sistemskem operaterju prenosnega omrežja spodbujajo nova znanja, nove projekte, usmerjene v nekarbonske tehnologije, čeprav to nima direktne povezave z njihovo dejavnostjo, ima pa velike povezave z razvojem celotne države, saj je tudi njihov energetski regulator udeležen in razume problematiko sedanjega časa. Podobno razmišljajo tudi Nemci, ki so organizirali poseben sektor za električno energijo in razvoj novih tehnologij. Kdor danes tega ne razume, je zamudil priložnost in korak s časom.
Pri nas nekateri mislijo, da če imamo organizirano obratovalno načrtovanje, je to razvoj sistema. Tisti, ki smo se s tem ukvarjali, dobro vemo, da je razvoj sistema zelo povezan z ekonomijo in tehnologijo ter lahko omogoča slehernemu sistemu (državi) največje dolgoročne prihranke. Optimizacija na nivoju oblikovanja (projektiranja) in obratovanja je potrebna, vendar sistemu nikoli ne omogoča takšnih prihrankov, kot jih omogoča razvoj. Zato je pri razvitih sistemih največji poudarek na razvoju (končno če pogledamo slovenska podjetja in njihovo trenutno usodo, je popolnoma jasno, da so se obdržala samo tista, ki so imela dober razvoj; tista podjetja, ki so zanemarila razvoj zaradi neznanja, kvazi poslovnih odločitev ali tajkunskih posojil, so izginila ali izginjajo).
Slovenska elektroenergetika nujno potrebuje dobro zastavljen razvoj, tako na tržni kakor na regulirani strani elektrogospodarstva. Ta razvoj mora biti na strateškem nivoju tehnološko-poslovni in na tehničnem nivoju inovativno tehnološki. Na regulirani strani (ne glede na lastništvo, saj je ta del sistema reguliran) mora biti usmeritev kriterijev strogo nacionalna; na tržni strani elektrogospodarstva pa mora biti ta razvoj usmerjen v poslovno uspešnost, ki bo tem boljša, čim kapitalno močnejše podjetje bomo imeli. Samo na ta način bomo omogočili slovenskim podjetjem konkurenčnost v Evropi, zanesljivost in kakovost dobave električne energije. Stalno odmikanje odločitev na NEP v pripravi ali druge rešitve je voda na mlin neuspešnosti in nadaljevanju sedanje brezrazvojne politike slovenskega elektrogospodarstva. Pomembno je, da so vodilni kadri v slovenski energetiki tehnično izobraženi, razvojno razmišljajoči, s poznavanjem razmerij v Evropi, v katero spadamo.
In če se ozremo na velika energetska podjetja v Nemčiji, Franciji ali Skandinaviji, vidimo, da niso razpršila svojih portfeljev glede na evropske direktive ali kaj drugega, kajti vse direktive se dajo izpolniti s pravilnim razvojnim razmišljanjem. Na koncu bi rad poudaril, da v Sloveniji kronično primanjkuje zdravega razvojnega razmišljanja.
