Tako slovenska politika kot gospodarstveniki, seveda pa tudi okoljevarstveniki, trdijo, da Slovenija zmore in mora preiti na obnovljive, predvsem pa na emisijsko čistejše vire energije. Vsi skupaj poudarjajo, da je prehod na čistejše oziroma obnovljive vire energije velikega politično-strateškega, gospodarsko-konkurenčnega in okoljskega pomena. Vendar te razprave izgubljajo svojo vrednost, saj so mnogokrat namenjene le same sebi.
Svoj delež k zaviranju uporabe obnovljivih virov energije v Sloveniji prispevajo prav vsi: država z neučinkovitim izvajanjem lastnih dokumentov, gospodarstveniki z mešetarjenjem za svoj kos mamljive energetske pogače, okoljevarstveniki z nasprotujočimi si vidiki glede okoljskih vplivov obnovljivih virov energije. Primerov takšnega spodkopavanja obnovljivih virov energije je precej. Poglejmo si le tiste, ki naj bi nekoč v prihodnosti v največji meri tešili slovensko energetsko lakoto: hidroelektrarne, biomaso ter sončne in vetrne elektrarne.
Eden najbolj očitnih primerov državne neučinkovitosti je gradnja verige hidroelektrarn na spodnji Savi, ki bodo po najugodnejšem scenariju zgrajene vsaj leto dni pozneje, kot je bilo prvotno načrtovano. Samo sprejemanje državnega prostorskega načrta za hidroelektrarno Brežice namreč zamuja že več kot dve leti.
Velik del prihodnje energetske oskrbe Slovenije z biomaso odpade na lesno biomaso, ki je bila doslej v veliki meri neizkoriščena, zato se bodo morebitne pasti in nasprotovanja različnih interesnih skupin pri njeni uporabi še pokazali. Že zdaj pa je mogoče slišati okoljevarstvena opozorila, da iz gozdov ne bomo smeli vlačiti kar vsega lesa, ampak le tistega, ki v gozdu ni več potreben…
