Človeštvo verjetno od svojega nastanka želi obvladovati naravo. Najprej smo ukrotili ogenj, nato še marsikaj drugega. Danes smo razviti do stopnje, da poskušamo vplivati na vreme.
Vendar marsikomu, ki je slišal za poskuse, niso povsem jasne možnosti. Ker smo bili letos poleti soočeni s hudimi posledicami divjanja vremena, marsikdo verjame, da ga je mogoče umetno sprožati.
Res je, da so znanstveniki različnih profilov že patentirali postopke in izdelali naprave za podporo obvladovanja vremena, čemu se namenja veliko sredstev in je za mnoge resen posel. Vendar je za zaščito pred zlorabami in modificiranjem vremena sklenjen mednarodni dogovor.
V svetu je prijavljenih več sto patentov, kako izdelati umetno meglo, naboj za sejanje oblakov, umetni ionski oblak, razprševalec zračnih folij, generator električnih polj ali kristalov z ledenim jedrom in podobno. V razvitih državah v programih za obrambo najdemo hidrosferske in litosferske obrambne tehnologije ter tudi atmosferske za ustvarjanje padavin (dež, sneg, toča, megla, strele, cikloni in poseg v ionosfero).
Na spletu najdemo poglobljene razlage o projektih: Stormfury, HAARP – ionosferski grelec, operacija Popey, projekt Cumulus, Alberta Hail Project. Največ je v uporabi metoda za sejanje oblakov in spodbujanje lokalnih padavin, ki so pogoste na Kitajskem in v Indiji. Bistvo postopka je povzročiti dež iz oblaka, iz katerega verjetno ne bi padla niti kaplja ali snežinka, odvisno od temperature okolice. Z letali v oblak vnašajo delce srebrovega jodida, delce zmletega natrijevega klorida, (zmlete soli) in druge kemikalije, o katerih ni podatkov. Vlaga, ki je v oblaku in bi tam verjetno tudi ostala, začne okrog teh jeder kondenzirati v kaplje, ki nato padejo na tla. Z radarskimi posnetki nato dokazujejo, da jim uspeva količino padavin povečati za 15 %. To je očitno možno, vprašanje pa je, ali ima oblak pogoje za ta poseg ter ali je na pravem mestu. Seveda, če naravno tvorjenega oblaka ni, potem s sejanjem in padavinami ne bo nič.
Zato te metode ne morejo ničesar spremeniti na sušnih območjih, na primer v Somaliji, kjer že šest let ni padla niti kaplja dežja. Ali na območjih ogromnih gozdnih požarov, ki so tako siloviti, da povzročajo svoje vremenske pojave. Znanstveniki trdijo, da raziskave po sejanju oblakov na tleh niso pokazale onesnaženja, v zemlji ali vodi niso našli uporabljenih agensov. Od dežja so dobesedno odvisne milijarde ljudi, ker pa se običajni vremenski vzorci podirajo, je skoraj nujno poskusiti tudi na druge načine. Problem z vremenom je v tem, da poskusa ni možno ponoviti in ugotoviti, kaj bi bilo, če ne bi ali pa če bi.
Sicer pa vplivanje na vreme ni tako nepoznana veda. Od nekdaj smo se z mnogimi tehničnimi sredstvi borili proti toči. Evropski meteorologi trdijo, da uspešnost protitočne obrambe ni znanstveno dokazljiva, ker poskus ni ponovljiv.
V vsakem puhastem belem oblačku, kumulusu, je skrite energije za več običajnih atomskih bomb, v zemeljski atmosferi pa se pretakajo nepredstavljivo velike energije in zato so tudi neobvladljive. S človeškim vplivom lahko za sedaj povzročamo nekaj anomalij, veliko več pozornosti bi morali namenjati nevarnostim segrevanja planeta.
Odziv na pojave spremenjenega podnebja ter tudi ekstremnih padavin, ki so dokazano povezane s segrevanjem Zemlje, je skrb vzbujajoč. Do odziva pride prepozno, vzrok pa so napačne informacije ter pogosto tudi sovražno razpoloženje, ki v mnogih razvitih državah med odločevalci in družbo odlaga prepoznavanje tveganj.
Če bi celostno prepoznali podnebna tveganja, ne glede na to, katere napovedi podnebnih znanstvenikov so stoodstotno točne, ki svarijo že zadnjih deset let, bi lahko s sodobnim znanjem in investicijami marsikaj preprečili, posledično bi bila škoda veliko manjša. Vendar je konsenz vse prevečkrat prepozen ali celo nemogoč. Prepiramo se, kaj je verjetno in kaj ne. Brez resnejšega prepoznavanja tveganj in dovolj hitrega zavarovanja z ustreznimi tehničnimi ukrepi nas bo vreme še naprej kaznovalo, ljudje pa se bomo hudovali drug ne drugega in zamegljevali resnico.
