Najprej jezikovni del. V časopisih vidimo novo oznako za objekt, v katerem hranimo vodo, ki se sedaj uradno imenuje vodohran. Logično, saj v njem hranimo vodo. Tisti, ki je uveljavil jezikovno spremembo pa nima prav. Stara oznaka, vodohram je boljša in bolje opisuje vrednost vode. Kajti čista pitna voda je tako dragocena, da jo lahko hranimo samo v hramih, hram pa je druga beseda za posvečen prostor ali svetišče.
Manjkajo meritve
Za tiste, ki živijo v starejših večstanovanjskih stavbah v mestih, razen redkih izjem, vodo obračunavajo kar pavšalno. Število stanovalcev, h katerim običajno prištejejo še pse, delijo s porabljeno vodo in vsem zaračunajo enak delež. Zaradi tega varčevanje sploh ni zanimivo, kar številni veselo izkoriščajo. Redki so med obnovami svojih kopalnic bili tako pametni, da so vse pipe povezali na en dovod in tako omogočili natančno meritev porabe enega stanovanja z enim vodomerom. Ta pa uporabniku ne pomaga dosti, dokler se vsi stanovalci ne odločijo za nov način obračuna. V Mariboru pripravljajo nov pravilnik, ki bo priporočal povprečno porabo 0,6 kubika vode dnevno na gospodinjstvo, preko te meje pa bo voda dražja, ocenjujejo pa, da je do uvedbe tega še daleč. V primerjavi z natančnimi meritvami porabe elektrike, bencina ali telefonskih impulzov, so meritve porabljene vode pri končnem porabniku večinoma na srednjeveškem nivoju. Koper in Novo mesto sta kraja, kjer je elektronsko odčitavanje porabe vode končnih uporabnikov stalna praksa, ki bi jo morali začeti čimprej posnemati tudi v drugih mestih.
Neprecenljiva vrednost črpališča
Mariborskih 210 tisoč prebivalcev, oziroma 11% Slovencev, dobiva 80 odstotkov vode iz črpališča Vrbanski plato. Iz šestindvajsetih vodnjakov globokih 42 m, s kapaciteto 760 litrov na sekundo, dobiva vodo 65% odjemalcev največjega vodovodnega sistema v državi. Črpališče je nenadomestljivo in bi ga morali nujno zaščititi z nalivnimi vodnjaki. V njih bodo nalivali vodo iz drugih virov, ta pa bo zaradi nadtlaka zaščitila bližnje črpalne vodnjake pred vdorom nečistoč iz mesta, saj se prve stavbe nahajajo le lučaj od vodnjakov. Na žalost izvedbo tega projekta napovedujejo že leta, v resnici pa se ne dogaja nič. V ta posvečen prostor želijo nenehno vdirati tudi razni graditelji, zato je Mariborski vodovod postavil velike opozorilne in pojasnjevalne table na rob platoja, s katerimi želi dvigniti splošno zavedanje o vrednosti in pomembnosti tega enkratnega področja. Pred kratkim je vdor uspel podjetju Lidl, ki je na vodonosnem območju postavilo svojo trgovino. Upor in opozorila mariborskih strokovnjakov niso zalegla, saj je gradbeno dovoljenje prišlo iz Ljubljane.
Upravljanje in nizka cena
Vodooskrba deluje podobno kot preskrba z elektriko. V sistem je potrebno poslati ravno pravo količino vode in vzdrževati stalen tlak v omrežju. To omogoča sistem radijskih zvez med centralo, vodohrami in oddaljenimi vodnjaki, črpalke pa so opremljene z ločenimi programabilnimi elektronskimi krmilniki. Te povezave omogočajo stalno prilagajanje potrebam, alarmiranje, nadzor, opazovanje, izdelavo statistik in shranjevanje podatkov. Nadgradnja tega sistema bo omogočila še krmiljenje na osnovi mehke logike in samooptimiranja. V razvodno omrežje bodo na več mestih vgradili še tlačna tipala, ki bodo omogočala še boljšo prilagoditev trenutni porabi vode v sistemu.
Mariborska voda ni klorirana, preventivno dodajanje klora pa izvedejo enkrat ali dvakrat letno v toplejših mesecih. Sedanjih 53 centov za kubik pitne vode je zelo nizka cena v primerjavi s ceno čiščenja kubika vode, ki v Mariboru znaša 1,27 evra. Zato lahko rečemo, da je dobra pitna voda iz pipe skoraj zastonj.
