Meje rasti smo že dosegli, ta majhna finančna kriza pa je šele začetek in znanilec sprememb, ki šele prihajajo. V resnici je sistem, ki velja sedaj, že propadel. Na borzah sveta se vrti količina namišljenega denarja, ki je trinajstkrat večja od realne vrednosti. V tej krizi je bilo iz borznega balona spuščeno le malo zraka, naslednje podobne težave pa bodo brez dvoma sledile. Ko pa to spoznamo, se je potrebno vprašati, kako naj izgleda svetovna družba, ki dolgoročno ne raste več, saj je to edina rešitev, ker »Plan B« ne obstaja. Za reševanje težav v tem novem obdobju še nimamo prav nobenega recepta, zato potrebujemo veliko pametnih glav, ki bodo postavile smernice za prihodnost. Takoj bi morali začeti skupaj delovati filozofi, psihologi in sociologi, ki bi morali oceniti možne posledice družbe brez rasti. To ne pomeni samo ekonomskih posledic, temveč tudi antropološke, s katerimi bi poskušali predvideti, kako se bodo obnašali ljudje v spremenjenih pogojih.
Različne scenarije bi bilo potrebno preigrati, tudi s pomočjo računalniških modelov in izdelati ocene možnosti. Z ničelno ali zelo nizko gospodarsko rastjo se v tem trenutku ne ukvarja nihče. Problem je v tem, da se za ta predvidevanja ne čuti pristojna niti politika niti gospodarstvo, najhuje pa je, da se ne čutijo pristojne niti vodilni filozofi.
Danes potrebujemo določen minimum rasti, da gospodarski sistem, takšen kot je, sploh lahko deluje. Proizvajalci morajo investirati, če vidijo možnost dobička, s tem zadovoljijo pričakovanja lastnikov kapitala, odplačujejo obresti in kredite ter plače delavcem. Ti pa svoj denar spet dajejo za proizvode. Če pa se dobički za dalj časa zmanjšajo, ni investicij, delavci izgubijo službe in kupujejo manj proizvodov. Spirala rasti se spremeni v spiralo krčenja, z vsemi posledicami za ljudi. Zato izgleda, kot da imajo politiki prav, ko stremijo za stalno gospodarsko rastjo, vendar to na žalost ne drži. Ekološko gledano je takšna rast pogubna, saj razsipno ravnamo z naravnimi viri, zato bomo še prekmalu opazili, da so lepe pokrajine, čista voda ali zrak prav tako osnove za naše preživetje.
Zato je gospodarsko rast potrebno zavreti, da bo postala ekonomsko stabilna in manj roparska. Cilj mora postati spoznanje, da bogastvo lahko obdržimo samo tako, da se odpovemo kratkoročni divji rasti, kar je možno doseči samo z zmernostjo. Svetovno gospodarsko rast bi morali znižati na največ 1,8%. Tudi Kitajska in Indija ne bosta mogli obdržati trenutne stopnje rasti, zato so Kitajci zaradi surovin pokupili že pol Afrike. Surovin že sedaj primanjkuje, kar se kaže v stalni rahli rasti cen. Če bo gospodarstvo spet zaživelo v starem tempu, bo to položaj v resnici samo poslabšalo. Tudi okoljskih problemov ne moremo rešiti samo z uvajanjem obnovljivih energij, saj tudi te potrebujejo veliko virov in prostora za obnavljanje. „Zelena rast“ je zato rešitev, ampak samo ob zmanjšani gospodarski rasti.
Zaviranje lahko začnemo s preoblikovanjem delniških družb, ki so v preteklosti nastale, da bi lažje zgradili ladjevje in železnice, danes pa služijo samo še za borzno špekuliranje. Obuditi bi morali sklade in zadružništvo, saj take oblike sodelovanja delujejo veliko bolj dolgoročno in ne podlegajo borznim zakonitostim. Centralne banke pa bi morale dobiti resnično oblast nad denarjem in kontrolirati količino odobrenih kreditov, s čimer bi regulirale gospodarsko rast.
Gospodarski sistem se zrcali v našem psihičnem počutju, se od njega odbija in vpliva nazaj na sistem. Naučili so nas, da je potrebno za vsako dejanje in celo samo za vložena čustva ali energijo dobiti nazaj čim večji izplen. Planet pa je končen in če bomo igro nadaljevali na ta način, jo bomo zagotovo izgubili. Zato je potrebno takoj sedaj nekatere ideje postaviti na svetlo, da bi lahko začele dozorevati.
Med nekaj sto teksti, ki sem jih do sedaj napisal, sta po mojem mnenju resnično pomembna samo dva. Prvi na katerega mislim je sestavek o pravočasni predelavi stanovanja za starost, ki pa se ga moramo lotiti, ko smo še močni in kreditno sposobni. Drugi je ta članek.
erevija varčujem z energijo
