Industrija porabi približno tretjino vse končne energije na svetu, odgovorna pa je za približno 40 odstotkov izpustov CO2, ki so povezani s pridobivanjem energije. V zadnjih desetletjih je energetska učinkovitost v industriji napredovala, energetska intenzivnost (merilo, ki pove, koliko energije porabimo za enoto proizvedenih izdelkov) pa je v mnogih sektorjih občutno upadla.
Kakorkoli, ta (relativni) napredek v smer okolju prijaznejšega proizvajanja pa je bil več kot presežen z (absolutnim) povečanjem industrijske proizvodnje, predvsem v hitro rastočih gospodarstvih držav, kot sta Kitajska in Indija. Tako ni presenečenje, da potrebe svetovne industrije po energiji še naprej naraščajo, z njimi pa tudi izpusti CO2.
Že nekaj časa je bolj ali manj znano, da se bodo potrebe po energiji (povezane seveda z naraščanjem prebivalstva in rastjo življenjskega standarda v hitro razvijajočih se državah) do leta 2050 praktično podvojile, izpusti toplogrednih plinov pa se utegnejo v primerjavi z že danes visoko ravnjo povišati še za polovico – seveda v primeru, da ne bomo ničesar spremenili v sedanjem odnosu do pridobivanja energije in tudi proizvodnje dobrin.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) v eni svojih novih študij (ponovno) opozarja, da je ukrepanje nujno, saj dosedanji trendi niso vzdržni. Emisije CO2, ki so povezane z industrijsko dejavnostjo, morajo v naslednjem desetletju doseči vrh (in se potem seveda začeti zniževati), če se želimo izogniti še hujšim posledicam globalnega ogrevanja. Cilj, ki ga bo težko doseči, če vemo, da so pričakovanja prebivalstva planeta drugačna: več dobrin, več proizvodnje.
IEA opozarja na tri izzive, s katerimi se bo treba spopasti v naslednjih letih. Prvi je čim širša uporaba tako imenovanih »tehnologij najboljše prakse«. To so proizvodni procesi in postopki, ki jih že danes poznamo in za katere vemo, da nam omogočajo proizvajanje dobrin z manjšo porabo energije in manj drugega obremenjevanja okolje. »S široko in globalno uporabo tehnologij, ki so danes najboljše, bi lahko porabo energije v industriji zmanjšali za 20 do 30 odstotkov,« ugotavlja IEA.
Ta rešitev se zdi preprosta, pa vendar skriva precejšnje težave. Velik del globalizacije, ki smo mu bili priča v zadnjih desetletjih, je temeljil na selitvi proizvodnje v države s poceni delovno silo in (pogosto za lastnike kapitala enako pomembno!) ohlapnejšo okoljsko zakonodajo. Praktično to pomeni, da velika večina izdelkov široke potrošnje (od oblačil do plastike in tehničnih izdelkov), ki jih v Evropi ne izdelujemo (več), tovarne v Indiji in na Kitajskem proizvajajo po tehnologiji, ki bi pri nas veljala za zastarelo. Če bi tudi tam takoj uvedli »tehnologije najboljše prakse«, bi se izdelki podražili, in ko bi jim dodali še prevoz, bi se za mnoge morda izkazalo, da jih je (spet) bolj smiselno proizvajati v Evropi … Komercialne uporabe sodobne tehnologije torej ni mogoče doseči z dekretom. Dokler še vedno velja, da pravice intelektualne lastnine na najsodobnejši tehnologiji uveljavlja razviti Zahod, je iluzorno pričakovati, da jo bo mogoče hitro, učinkovito in na cenen način razširiti tudi v države v razvoju.
Vendar IEA svari, da se ne bi smeli spotakniti že na začetku. Namreč, tudi če bi sodobno tehnologijo začeli uporabljati takoj in povsod, tako ne bi prihranili dovolj energije za pričakovano absolutno povečanje proizvodnje. Poleg tega bodo prehod od fosilnih virov energije k alternativnim in izboljšani procesi v izkorišanju klasičnih virov zahtevali drugačne tehnološke rešitve, ki bodo povzročile nadproporcionalno povečanje povpraševanja po nekaterih industrijskih materialih. V večini sektorjev se bodo te potrebe v naslednjih 40 letih podvojile, marsikje celo potrojile (aluminij, plastični materiali, steklena vlakna).
Resnični odgovor na izzive, ki jih pred nas polaga prihodnost, je torej ta, ki ga še ne poznamo: raziskave, razvoj in uporaba novih tehnologij. Trajnostni razvoj sveta, katerega prebivalci bodo vse številčnejši in bodo želeli trošiti vse več, je pravzaprav mogoč samo, če bomo odkrili in uporabili tehnološke rešitve, ki nas bodo »odlepile« od izkoriščanja fosilnih goriv in ustavile emisije toplogrednih plinov. Danes IEA ocenjuje, da bodo potrebne »energetske« naložbe v industriji do leta 2050 terjale 2000 do 2500 milijard dolarjev. To pa je samo šest odstotkov vseh investicij, ki bodo v tem obdobju povezane z obvladovanjem posledic klimatskih sprememb.
Predvsem pa se bo težišče odgovornosti za omejevanje rasti potreb po energiji in zmanjševanje izpustov CO2 od danes razvitih držav premaknilo k tistim, ki jim sedaj rečemo države v razvoju. Če se danes ne spremeni nič, bi razvijajoče se države do leta 2050 prispevale že 80 odstotkov vseh emisij. Povsem jasno je, da je trend mogoče obrniti le tako, da bodo države v razvoju v prihodnje deležne večjega deleža sodobnih tehnologij kot doslej. To pa je tudi odgovornost razvitih, ki jim svetuje IEA.
