Kitajski predsednik Hu Jintao in ameriški predsednik Barack Obama, ki sta se v začetku prejšnjega tedna sestala na vrhunskem srečanju OZN, se nista pogovarjala le o izboljšanju političnih razmer in gospodarskega sodelovanja med državama, ampak sta spregovorila tudi o podnebnih spremembah. Državi namreč do zdaj nista kazali kakšnega posebnega nagnjenja do reševanja nakopičenih okoljskih težav, s katerimi se najbolj ukvarja Evropska unija. Razlogi za to so povsem jasni. ZDA so največji onesnaževalec okolja in bi zato morale največ plačati za reševanje tega problema, Kitajska pa kot najhitreje rastoča država zaradi vlaganj v varstvo okolja ne želi upočasniti svojega razvoja.
Medtem ko Obamov predhodnik George Bush še tik pred odhodom z oblasti ni hotel niti slišati o omejevanju toplogrednih izpustov in je nasprotoval ukrepom za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, Obama o tem razmišlja precej drugače. Od kongresa je zahteval, naj pripravi celostno zakonodajo, ki bo urejala uvedbo čiste energije in zmanjšanje izpustov. V New Yorku je med drugim dejal: »Prišli so novi časi. Razumemo resnost podnebne nevarnosti, zato smo odločeni, da ukrepamo,« in navedel ukrepe svoje administracije za omejevanje škodljivih izpuhov iz avtomobilov in spodbujanje obnovljivih energetskih virov. V paket gospodarskih spodbud je uvrstil tudi 80 milijard dolarjev za razvoj čistih energetskih virov.
O težavah, ki jih ima doma, saj se je v senatu ustavilo sprejemanje zakonodaje, ki bi odločno omejilo izpuste, Obama ni govoril, čeprav v ZDA proizvedejo četrtino vseh toplogrednih plinov na svetu, zaradi česar noben boj proti podnebnim spremembam ni mogoč, če ZDA ne bodo zmanjšale izpustov. Po njegovih napovedih jih bodo v prihodnjih letih zmanjšale za 14 odstotkov.
Najbolj je presenetil kitajski predsednik Hu Jintao, ki je v New Yorku dvignil v zrak malo zeleno knjižico in oznanil, da se je Kitajska vpisala med države, ki se bodo odgovorneje obnašale do okolja. Obljubil je, da bo Kitajska v prihodnjih desetih letih občutno zmanjšala toplogredne izpuste na enoto bruto domačega proizvoda, hkrati pa bo v tem času 15 odstotkov vse energije pridobivala iz obnovljivih virov.
Dodal je, da reševanje problema podnebnih sprememb ne sme upočasniti gospodarske rasti držav v razvoju. Kitajska je namreč že večkrat predlagala, da bi morale razvite države, ki so v zadnjih sto letih najbolj onesnaževale okolje in z velikimi izpusti toplogrednih plinov največ prispevale k čezmernemu segrevanju okolja, nameniti odstotek BDP kot pomoč nerazvitim pri reševanju problemov zaradi globalnega segrevanja, čemur so ZDA ves čas odločno nasprotovale.
Tudi japonski premier Jukio Hatojama je obljubil, da bo njegova država zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida. V Indiji in južnoameriških državah se za zdaj držijo bolj ob strani in le opazujejo prizadevanja znotraj ekološkega gibanja, ker so prepričani, da morajo večjo odgovornost prevzeti bogati, ki so okolje zelo onesnaževali v času svojega hitrega razvoja, kot države, ki se hitreje razvijajo zdaj. Med splošno razpravo generalne skupščine OZN je tudi slovenski predsednik Danilo Türk pohvalil prizadevanje te organizacije v boju za omejevanje toplogrednih izpustov in odpravljanje svetovne gospodarske krize.
Voditelji skupine dvajset gospodarsko najmočnejših in najbolj razvitih držav na svetu G20 so se konec tedna s sedeža OZN v New Yorku odpravili v Pittsburgh, nekdanje mesto jekla in mesto velikega onesnaževanja okolja, kjer so govorili o globalnih gospodarskih problemih in sodelovanju, o uravnoteženi in trajnostni gospodarski rasti in tudi o podnebnih spremembah.
Ena od nalog gostitelja srečanja, Baracka Obame, je bila, da je svoje kolege prepričeval, da bi morali razvijajočim se državam priskočiti na pomoč pri reševanju težav zaradi globalnega segrevanja. Države v razvoju od razvitih držav zahtevajo več milijard dolarjev pomoči, če te hočejo, da bodo razvijajoče se podprle resolucijo na decembrskem vrhu OZN o podnebnih spremembah v Københavnu. Prvi voditelj bogatih držav, ki je odgovoril na te zahteve, je britanski premier Brown, ki je predlagal, da bi razvijajočim se državam do leta 2020 plačali sto milijard dolarjev.
Pogajanja o novem podnebnem sporazumu, ki naj bi nadomestil kyotski sporazum, se premikajo zelo počasi, čeprav bi ga morali decembra skleniti na podnebnem vrhu v Københavnu. Neuspeh v Københavnu lahko namreč za več let preložil učinkovito globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam, kar bi imelo lahko katastrofalne posledice. Vse kaže, da nihče ne želi, da bi mu izstavili račun za visoke izpuste tologrednih plinov in onesnaževanje okolja.
