Podnebne spremembe vplivajo na vse, od zdravja do proizvodnje elektrike. Pred leti je poraba elektrike v naših krajih poleti padla, po novem pa zaradi visokih temperatur in hladilnih naprav poraba raste. Elektrarne morajo proizvesti vedno več električne energije. Vročinski valovi povečujejo težave vseh vrst elektrarn, jedrskih, plinskih ali tistih na premog, ker za delovanje in pogon parnih turbin vse potrebujejo hladilno vodo.
V termo- in nuklearnih elektrarnah je voda delovni konj, saj vroča vodna para dirja skozi turbino, jo vrti in s tem požene ogromen generator. V elektriko lahko spremenimo 40% toplote, preostala pa izpuhti v okolico ali v grelne sisteme za zimsko ogrevanje. Da bi lahko krog ponovili, moramo vodo spet ohladiti in prečrpati nazaj v kotel in tu nastopi poletni problem.
Zato nuklearne elektrarne vedno stojijo ob vodi. Če se reka ali morje segrejeta zaradi vročega poletja, se sposobnost hlajenja zmanjša, zato je treba zmanjšati proizvodnjo elektrike za določeno stopnjo. Poleg tega je poleti v rekah manj vode. Zanimivo, da so najbolj onesnaževalne elektrarne na lignit na vročino neobčutljive, saj hladilno vodo črpajo iz rudnikov, kjer je naravno bolj hladna.
Kdaj elektrarne najbolje delujejo?
Sončna elektrarna je do sedaj najelegantnejši izumljen način za proizvodnjo elektrike. Ima prednosti in pomanjkljivosti. Poleti bo elektrike več, ker je število sončnih ur veliko večje. Vendar se učinkovitost zmanjša, ko se temperatura modula poveča. Spomladi in pozimi pa so moduli bolj učinkoviti, saj so hladnejši. Ko se celice ogrejejo nad nad 60 stopinj, oddajo za 20% manj elektrike, kot če so ogrete na 20 stopinj. Moduli v vesolju imajo zaradi tega 34% izkoristek, na zemlji pa okrog 18-odstotnega.
Vetrne elektrarne najbolje delujejo v stalnem enakomernem vetru, zato jih postavljajo tudi na morju, kjer ni drugih ovir. Na tem kraju tudi najmanj motijo pogled na pokrajino, kar je prva najbolj pogosta kritika ljudi. V viharnih razmerah jih morajo ustaviti, da se ne poškodujejo, na vročino pa so neobčutljive. Najnovejša ideja, ki jo že pripravljajo, je pretvorba elektrike v vodik kar na vetrnem polju. Vodik bodo po cevi vodili na kopno, saj je transport plina do obale cenejši, bolj zanesljiv in z manj izgubami.
Elektrarne na rekah so na vročino neobčutljive, padec vodostaja pa jih lahko ustavi. Imajo še eno odločilno prednost, so neobčutljive na izpad elektrike, kar je pri nuklearkah zelo nevarno.
Glede na okoljske vplive se zdi, da so trenutno jedrske elektrarne najbolj zanimive, mnogi govorijo celo o renesansi nukleark. Novogradnje naj bi bile bolj odporne proti podnebnim spremembam, novi modeli pa potrebujejo tudi manj hladilne vode. Prvi problem je zamudna gradnja, saj v povprečju traja 16 let, zato to ni rešitev za jutri. Več proizvajalcev pripravlja tudi male modularne nuklearke, oznaka SMR, z močjo do 300 MW (nuklearna elektrarna Krško ima moč 700 MW). So cenejše, s tovarniško izdelanimi moduli in zato hitrejše v gradnji.
Še pomembnejše pa je nekaj drugega. Okoljske stiske povzročajo tudi energetsko pomanjkanje, zato kaže, da smo dosegli vrh divje porabe vseh dobrin, ne samo elektrike.
Ključna beseda bodočnosti je “skromno”, kar pa ne pomeni pomanjkanja ampak samo ponovno uporabo zdrave pameti, s katero se homo sapiensi tako radi hvalimo.
