Pogajanja v Koebenhavnu: Prepad med državami je vse večji, čas pa neusmiljeno teče

Napetosti glede podnebnih ciljev so izbruhnili že drugi dan pogajanj, potem ko se je med pogajalci pojavil neuradni danski osnutek političnega dogovora o podnebnih ciljih in razjezil države v razvoju.Predlog naj bi bil izjemno neuravnotežen, saj naj bi od razvitih držav zahteval manj ambiciozne cilje glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, več pa naj bi pričakoval od držav v razvoju. Poleg tega naj bi bile njegove formualcije zelo ohlapne in naj bi tako svetovne države le pozival, da storijo vse, kar lahko, da dvig globalne temperature omejijo na največ dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo.Predstavniki gostiteljice, EU in ZN so hiteli pojasnjevati, da sploh ne gre za uradni dokument konference in da gre za 11 dni star dokument, ki je bil namenjen le kot orodje za ugotavljanje stališč v ožjemu krogu razvitih gospodarstev. Dokument je vseeno sprožil burne izjave v okviru skupine držav v razvoju G77, ki dejansko združuje 135 držav. Države v razvoju so se spraševale, koliko so razvite države sploh pripravljene narediti za boj proti podnebnim spremembam. Kitajska oblikovala protipredlogKitajska je celo oblikovala zelo nedodelan protipredlog, ki bi dejansko tudi v obdobje po letu 2012 prenesel bistvena načela Kjotskega protokola.V danski prestolnici namreč 192 pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) skuša doseči ambiciozen globalni dogovor o nasledniku Kjotskega protokola h konvenciji, ki sedaj ureja zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov na globalni ravni in se izteče leta 2012.Problem Kjotskega protokola je predvsem dejstvo, da ga niso ratificirale vse pogodbenice UNFCCC. Med državami, ki k njemu niso pristopile, so med drugim tudi ZDA, ki kot največje svetovno gospodarstvo skupaj s Kitajsko predstavljajo največji svetovni vir toplogrednih plinov, ti pa so glavni vzrok za podnebne spremembe.Težava Kjotskega protokola je obenem tudi ta, da k boju proti podnebnim spremembam ne zavezuje držav v razvoju, temveč le 37 industrializiranih in tranzicijskih držav.

Koebenhavn – Potem ko je neuradno dansko besedilo političnega sporazuma že v torek sprožilo ostre polemike med predstavniki razvitih držav in držav v razvoju, so se v sredo na podnebni konferenci v Koebenhavnu pokazali tudi prvi znaki prepada med hitro rastočimi državami v razvoju in državami, najbolj izpostavljenimi podnebnim spremembam.

Okoljski aktivisti na podnebni konferenci v Koebenhavnu. (Foto: Reuters)

Napetosti glede podnebnih ciljev so izbruhnili že drugi dan pogajanj, potem ko se je med pogajalci pojavil neuradni danski osnutek političnega dogovora o podnebnih ciljih in razjezil države v razvoju.

Predlog naj bi bil izjemno neuravnotežen, saj naj bi od razvitih držav zahteval manj ambiciozne cilje glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, več pa naj bi pričakoval od držav v razvoju. Poleg tega naj bi bile njegove formualcije zelo ohlapne in naj bi tako svetovne države le pozival, da storijo vse, kar lahko, da dvig globalne temperature omejijo na največ dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo.

Predstavniki gostiteljice, EU in ZN so hiteli pojasnjevati, da sploh ne gre za uradni dokument konference in da gre za 11 dni star dokument, ki je bil namenjen le kot orodje za ugotavljanje stališč v ožjemu krogu razvitih gospodarstev. Dokument je vseeno sprožil burne izjave v okviru skupine držav v razvoju G77, ki dejansko združuje 135 držav. Države v razvoju so se spraševale, koliko so razvite države sploh pripravljene narediti za boj proti podnebnim spremembam.

Kitajska oblikovala protipredlog

Kitajska je celo oblikovala zelo nedodelan protipredlog, ki bi dejansko tudi v obdobje po letu 2012 prenesel bistvena načela Kjotskega protokola.

V danski prestolnici namreč 192 pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) skuša doseči ambiciozen globalni dogovor o nasledniku Kjotskega protokola h konvenciji, ki sedaj ureja zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov na globalni ravni in se izteče leta 2012.

Problem Kjotskega protokola je predvsem dejstvo, da ga niso ratificirale vse pogodbenice UNFCCC. Med državami, ki k njemu niso pristopile, so med drugim tudi ZDA, ki kot največje svetovno gospodarstvo skupaj s Kitajsko predstavljajo največji svetovni vir toplogrednih plinov, ti pa so glavni vzrok za podnebne spremembe.

Težava Kjotskega protokola je obenem tudi ta, da k boju proti podnebnim spremembam ne zavezuje držav v razvoju, temveč le 37 industrializiranih in tranzicijskih držav.

Države v razvoju vključene v ločen sporazum?

V skladu s kitajskim predlogom bi novi globalni sporazum tako kot Kjotski protokol zavezoval le razvite države in zahteve do njih še povečal, medtem ko bi bile države v razvoju vključene v ločen sporazum, ki bi jih zgolj spodbujal k ukrepanju, a jih pravno ne bi zavezoval. Tak dvotirni pristop bi bil po prepričanju Kitajske najboljši način, da se zadovolji že uveljavljenem načelu "skupne, a različne odgovornosti" za podnebne spremembe.

Države v razvoju, ki so po zadnjih podatkih leta 2005 kot skupina postale največji vir izpustov toplogrednih plinov, namreč vztrajajo, da zgodovinsko niso odgovorne za vsebnost toplogrednih plinov v ozračju in da bi zato večino naporov za zmanjšanje izpustov morale prevzeti razvite države. Od razvitih držav pričakujejo tudi pomoč pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo in prenos najsodobnejše okoljske tehnologije.

Razvite države pa po drugi strani tudi od držav v razvoju, z izjemo najbolj revnih, pričakujejo ambiciozno ukrepanje na področju podnebnih sprememb, prav tako pa še zdaleč niso usklajene glede višine in načina razdeljevanja omenjene pomoči državam v razvoju.

Če je torek minil bolj v znamenju že znanih razlik med razvitimi in razvijajočimi se državami, pa so se v sredo pokazale tudi razpoke v doslej enotnih stališčih G77.

Tuvaluju dobesedno že teče voda v grlo

Mikrodržavica Tuvalu v Tihomorskem oceanu, ki mu zaradi naraščanja gladine morja grozi izbris z zemljevida, je v sredo predlagala posebno dopolnilo k UNFCCC, ki bi svetovne države zavezalo, da dvig globalne temperature omejijo na največ 1,5 stopinje Celzija. To bi dejansko tudi od najpomembnejših držav v razvoju zahtevalo zavezujoče cilje za obdobje po preteku Kjotskega protokola.

Potezi Tuvaluja, ki so jo glasno podprle številne najrevnejše in podnebnim spremembam najbolj izpostavljene države ter okoljevarstvene organizacije, so ostro nasprotovale Kitajska, Indija in Savdska Arabija ter nekatere druge velike države v razvoju. Ker soglasja o dopolnilu ni bilo, je predsedujoča konferenci in nekdanja danska ministrica za okolje Connie Hedegaard ni uvrstila v nadaljnji postopek.

Današnji dan pa mineva v znamenju sredine ostre izmenjave besed med Kitajsko in ZDA. Kitajska je namreč obtožila razvite države, med njimi predvsem ZDA, da se ne držijo obljub o zmanjševanju emisij in da ne kažejo resnične pripravljenosti finančno podpreti revne države v boju proti podnebnim spremembam.

ZDA zavračajo kitajske očitke

ZDA so očitke Kitajske zavrnile in izpostavile tektonski premik politike pri ukrepanju proti podnebnim spremembam, ki jo vodi ameriški predsednik Barack Obama. Poleg tega so zavrnile vsak poskus držav v razvoju, da bi od razvitih zahtevale neko obliko okoljskih reparacij. Glavni ameriški pogajalci so istočasno zatrdili, da Kitajska kot tretje največje svetovno gospodarstvo z 2000 milijardami dolarjev deviznih rezerv gotovo ne bo prva na seznamu prejemnikov pomoči.

Prav vprašanje pomoči državam v razvoju, kjer z izjemo ocen Evropske komisije, ki so omenjene v mandatu EU, ni nobenih uradnih številk, je danes po pisanju tujih tiskovnih agencij v ospredju pogajanj v Koebenhavnu.

Medtem ko naj bi bile razvite države neuradno zaenkrat pripravljene državam v razvoju nameniti le 30 milijard dolarjev začetne pomoči v naslednjih treh letih, pa jih okoljevarstveniki in razvijajoče države pozivajo k vsaj 150 milijard dolarjev pomoči na leto po 2012.

Soros prišel na plan s svojo zamislijo

Milijarder in filantrop George Soros je prišel na plan tudi z zamislijo, da bi 100 milijard dolarjev v okviru nove alokacije t.i. posebnih pravic črpanja v okviru Mednarodnega denarnega sklada (IMF) namenili za boj proti podnebnim spremembam. Pri temu naj bi ga podprle številne države, a zatika se pri stališčih ZDA.

SDR so košarica štirih valut – evra, jena, britanskega funta in ameriškega dolarja in znotraj sistema IMF predstavljajo zagotovljeno in brezpogojno pravico članic do tuje valute.

Izvršni sekretar UNFCCC Yvo de Boer je sicer danes zatrdil, da so se delegacije že udomačile v kongresnem centru Bella in da pogajanja kljub zunanjim pretresom kažejo lep napredek.


Vir: http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042322222

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI