Prof. dr. Maks Babuder je že več kot štiri desetletja zaposlen na Elektroinštitutu Milan Vidmar, dolga leta je bil njegov direktor. Sedaj je pomočnik direktorja in še vedno aktiven raziskovalec. Pravi, da ima nadzemni vod ali daljnovod žal pri ljudeh negativen prizvok. Izkušnje zadnjih let to potrjujejo.
Pravite, da ni verodostojnih dokazov, da sevanje pri nas delujočih daljnovodov običajnih konstrukcij zares kvarno vpliva na zdravje ljudi in ostalih živih bitij…
Že dolgo pred sprejetjem slovenskih zakonskih določil o elektromagnetnem sevanju smo se na Elektroinštitutu Milan Vidmar seznanili z obravnavo sevanja v mednarodnih okvirih. Neposredno pred začetkom uvajanja napetosti 400 kV za prenos električne energije pa smo temeljiteje raziskali, kolikšne obremenitve okolja sploh lahko pričakujemo od naših naprav. Ko so bili zgrajeni prvi daljnovodi, smo opravili uvodne meritve. Kasneje, ko so bila uveljavljena slovenska pravila, pa so sledile obsežne raziskave poljskih obremenitev ob daljnovodih in v transformatorskih postajah. V skoraj dvajsetih letih smo obravnavali vse vidike obremenitev in posledic, na koncu smo stopnjo ogroženosti ljudi ocenili s primerjavo dobljenih rezultatov meritev z vrednostmi, ki jih dopuščajo veljavni standardi in predpisi. Ugotovili smo, da magnetna polja pod daljnovodi za v bližini živeče prebivalstvo niti v najneugodnejših razmerah ne presegajo dopustnih vrednosti za celodnevno izpostavljanje. Podobno velja tudi za električna polja.
Daljnovodi spreminjajo videz krajine, so stereotipno grdi, kazijo okolico – kljub temu si življenja brez njih ne da prestavljati.
Zakaj naj bi bili daljnovodi grdi? Dovolil bi si nekaj na prvi pogled drznih primerjav. Rimski Kolosej, Arena v Pulju ali v Veroni predstavljajo lepe dosežke antičnega stavbarstva. Mojstrsko uporabo tedanjega gradbenega materiala – kamna so razvili do vrhunca, ti objekti so v svojem času predstavljali v vsakem pogledu genialni dosežek. Funkcijsko so bili popolni in množicam so prinašali veselje in ugodje ob spremljanju spektaklov. Danes je večini opazovalcev domiselno osvetljeni Kolosej všeč, vendar ne pozabimo, morda so pred tem na tem mestu rasle čudovite pinije; spomnimo se Ottorina Respighija in njegovih Rimskih pinij! Lahko omenimo še olimpijski stadion, prav tako v Rimu, delo “poeta betona” arhitekta Nervija. Daljnovode primerjajmo še z akvedukti in pri tem poizkusimo razmišljati, kako je potekal skozi stoletja razvoj njihove estetske sprejemljivosti…
Nikakršnega dvoma ni o prispevku daljnovodov na ugodje množic v udobju domov in lažje delo ter večjo učinkovitost na praktično vseh delovnih mestih. Daljnovod je star komaj dobro stoletje. Ali si lahko prevzetno domišljamo, da so njegovi snovalci že dosegli mojstrstvo antičnih klesarjev? Morda so se temu šele približali. A vseeno velja vsaj pomisliti, kako daleč so. Vsak del daljnovoda, od betonskega podstavka, nosilne konstrukcije, izolatorjev, vodnikov, armatur in do vrste domiselnih rešitev, je izdelan skrajno dovršeno tako po funkciji, zdržljivosti kot ustrezno dolgi življenjski dobi. In vse to z namenom prinašati ljudem udobje, veselje in zadovoljstvo.
Profesor Milan Vidmar je zadnje obdobje svojega ustvarjalnega življenja posvetil pomembnemu delu daljnovoda – faznemu vodniku. Iskal je nove rešitve in samo temu daljnovodnemu sestavnemu delu je posvetil več kot deset let snovanj, izračunov in projektov.
Interkonekcija ali daljnovodi za mednarodno povezavo omrežij sosednjih držav – kaj lahko pričakujemo v prihodnje?
Kot je znano, je bilo zlasti v zadnjem desetletju veliko storjenega za razvoj trga z električno energijo. Prvi pogoj za učinkovitost trga so proste poti za pretok tržnega blaga. Električna energija je izdelek posebne vrste in predaleč bi zašel, če bi v tem kratkem zapisu poizkušal poljudno pojasniti, kje tiči jedro problema mednarodnih elektroprenosnih zmogljivosti…
